Stanovanje ali dom
V Sloveniji je največji odstotek lastnikov nepremičnin v Evropu (85 %). To pomeni, da praktično ni šupe, ki ne bi imela lastnika, mogoče je, da ga nima le kak kokošnjak, ki stoji napol razpadel ob popolnoma porušeni hiši.
Jaz nisem lastnica hiše, nimam niti stanovanja, niti kokošnjaka, še boks za avto je javen. Pa vendar nekje stanujem, drugače bi bila kraljica ulice.
Stanujem v podnajemniškem stanovanju. Najela sem gole stene enosobnega stanovanja, več od tega niti nisem hotela imeti, saj je še ta hladilnik, ki je v stanovanju, pokvarjen. Lastnica je bila nepopustljiva. 250 eur plus vsi stroški in 500 eur varščine. Nič ni pomagalo, da je soseda moje mame, da živim sama z dvema otrokoma, v bistvu je bila to bolj ovira. Le kako bom zmogla plačevati 90.000 sit /meseca za stanovanje z eno plačo, jo je skrbelo.
S pomočjo sorodnikov in prijateljev sem se iz enega stanovanja preselila v drugo v dveh dneh. To pomeni, da smo v dveh dnevih eno stanovanje popolnoma spraznili – spalnico kombinirano otroško sobo, dnevno sobo, del kuhinje, in pohištvo še isti dan postavili v drugem stanovanju. Naslednji dan smo tovorili še maso pvc vreč, katerih vsebino sem zelo površno pregledala in vrgla v smeti. Zdaj mi je sicer žal, ker sem vrgla v smeti tudi bundo, pa zimske čevlje, pa slušalke za radio.
Prvič sem se selila pred osmimi leti. Takrat sem se razšla s partnerjem in za kazen sem morala po svetu. Hčeri sta bili stari 2 in 4 leta. Naše prvo stanovanje je bilo “bogu iza nogu”. Vlažno, z lesenimi podi, brez spodobne tv antene, ki bi lovila program brez pikic in tresenja. V kopalnici ni bilo umivalnika, banja pa je puščala. Ogrevanje je bilo na elektriko, okoli oken pa je pihalo kot za stavo. Tudi balkona ni bilo, le dve okni. To je bil naš prvi dom. Za silo, ampak važno je bilo, da smo bile v njem same svoj gospodar.
Minilo je osem let in plesni sem se nažrla do onemoglosti. Morala sem stran, saj se je plesen zažrla v pohištvo, obleke, v našo kožo. Na bruhanje mi je šlo v tistem stanovanju. Takrat to ni bil več naš dom, zato sem poiskala drugega.
V novem stanovanju smo dobrega pol leta. Nahaja se v blokovskem naselju, v pritličju štirinadstropnega bloka. Imamo atrij, grmovje in rože, šola je streljaj stran, trgovina dva metra, pošta tudi. V kopalnici je umivalnik in zdaj že grejejo radiatorji. Imamo kabelsko tv in internet.
Stanovanje mojih sanj z eno pomembno napako – kvaliteta življenja je veliko slabša. Pod stanovanjem je klubska soba, v kateri se mladi zbirajo ob vseh mogočih urah. Ker je tudi okno na našem atriju, se pogovori slišijo tako dobro, kot bi bili v naši sobi. Vhod v blok je poleg našega stanovanja. Vsak, ki pride v blok, gre mimo našega atrija, potem mimo naše stene do hodnika. Če je to en sam, ni problema, če pa jih je veliko, pa je problem. Naš atrij meji tudi na trgovino, tako da smo vsak petek in soboto prisiljeni biti nemi del družb, ki pred trgovino in lokalom tam zraven popivajo. Saj, če nisem utrujena, potem je to ok, prenesem, ampak ko določen čas konstantno hodim domov zvečer in imam za seboj 10 ali 12 ur službe, potem pa postane tako stanovanje pekel.
Sedaj sem doma (bolniška), potem bom na dopustu, in upam, da bo to stanovanje postalo moj dom. Dom za počitek, druženje z mojimi ljubimi otroci in uživanje v vsem, kar mi teh 90.000 sit / mesec nudi.
Mimogrede, to je ena plača.
Luana pravi:
Jaz imam taksne stroske v neprofitnem tro-sonbnem stanovaju s plinsko centralno.
Razmisljaj v tej smeri.
25. oktober 2006 ob 15:59