Starševstvo +

Kako je, ko ostaneš doma? Katastrofa!!

Danes je že četrti dan, ko ne grem v službo. Uradno sem na bolniški, neuradno pa že od petka čakam na podpis odpovedi pogodbe. Katastrofa.
Nikoli ne hodim na dopust, nikoli ne grem na bolniško, niti zase, niti za otroka. Od aprila do prejšnjega petka sem delala 12 ur na dan, tudi ob sobotah, zdaj sem pa doma. Že četrti dan. Sploh ne morem verjeti. Prav res katastrofa.
Kako je, ko ostaneš doma zato, da podaljšaš agonijo odpovedi delovnega razmerja?

V petek sem dobila ali dala odpoved, vse skupaj se je grdo prepletlo na gradbišču. Že dolgo me ni bilo tako sram pred ljudmi, kot takrat. Kako me je direktor nadrl pred delavci, me žalil in podcenjeval moje delo. Pred očmi se mi kar stemnilo, ko sem ga slišala, kako se dere. In potem sem si predstavljala, da ga primem za ovratnik in butnem v glavo s čelom. Njemu se pocedi kri iz nosa, jaz pa ga s kolenom zabijem v mednožje, da se zvije v dve gubi. In nato ga z obema rokama dvignem in vržem na zelenico ob bloku. Kako žensko, mar ne. No, tega nisem storila. Sklonila sem glavo, da me delavci niso mogli videti v oči in s pospešenim korakom odhitela iz gradbišča.
In naslednji dan sem zbolela. Živci, je rekla zdravnica, in me poslala na bolniško za ves teden. Tako se mi je podpis odpovedi podaljšal za ves teden in prvič sem sama sebi hvaležna, da nikoli ne izkoristim dopusta, saj bom tako ves odpovedni rok doma, na dopustu. Jes.

Težko je biti doma, če si navajen delati. Težko je odklopiti in ne misliti na službene obeznosti, vsaj prve dni. Še danes ponoči sem hodila po blokih, v katerih delamo, razporejala delavce, iskala napake, slikala nove poškodbe sten, se jezila nad površnostjo delavcev, ki naredijo samo tisto, kar jim pokažem in nimajo v sebi nič samoiniciativnega. In vem, da bo druga stvar, na katero bom začela zelo intenzivno misliti, nova služba.

Služba. Nekaj, kar je za mojo družino eksistencionalnega pomena. Kot zrak, na primer. Angleži imajo čudovito neprevedljivo besedo za to vlogo – breadfider ali po naše hranilec družine. to sem jaz, edini član družine, ki plačuje račune in kupuje hrano. In tako sem sklenila krog. Nikoli ne grem na dopust, nikoli na bolniško, zato, ker je vsak tolar prepotreben. In tega denarja potrebujemo veliko:
Najemnina 60.000 sit, stroški za stanovanje 30.000 sit, stroški kosil in malic v šoli za obe 25.000 sit, kredit za avto 35.800 sit, telefoni od vseh treh 20.000 sit, skupaj zelo površno 170.000 sit, dobro, da ne vem na pamet, koliko je povprečna slovenska plača. Ampak o tem na drugem mestu.

Torej, ostati doma je za starša enostarševske družine prava katastrofa in to je poanta naslova.

Št. komentarjev: 16

1. nordstar pravi:

   Ne vem, če gre odpoved delovnega razmerja tako gladko. Na tvojem mestu bi jih vlekel z bolniško v nedogled. Medtem pa iskal novo, boljšo zaposlitev. Kaj pa sporazumna prekinitev in odpravnina? Vse moraš pretehtati. Prodaj se drago ali pa sploh ne.

   12. oktober 2006 ob 11:40

2. katarina pravi:

   Seveda odpoved normalno ne gre tako gladko, ampak moj šef misli,da gre. Če on odpusti mene zaradi npr. zaprtja delovnega mesta, grem na zavod in dobim 70% plačo pol leta. Medtem pa doma strohnim. Recimo. Če dam odpoved jaz, ne dobim od zavoda nič in to je v bistvu najslabša možnost zame. Torej, v mesecu dni si moram najti novo službo, absolutno in če se le da veliko boljšo, ob enem pa tožim bivšo firmo za vse neizplačane nadure, pa za žalitve, pa za zaumajnje z izplačili OD-ja, pa zato, ker vsi poslovni partnerji že od ponedeljak mislijo, da nisem več zaposlena v tej firmi (jim je poslal obvestilo, da ne delam več tam). Ampak za to pa rabim odvetnika in to dobrega in takega, da ga ni treba palačti vnaprej amapaksi vzame provizijo od iztržene vsote. Pa na inšpekcijo za delo moram. Ja, tega je kar nekaj. Ampak najprej moram pa dojet svojo situacijo.

   12. oktober 2006 ob 12:03

3. spletko pravi:

   Držim pesti, da boš kmalu našla novo zaposlitev!

   12. oktober 2006 ob 12:06

4. hans pravi:

   jeba je to v današnjih cajtih…
   sm bil sam v podobni situaciji pred leti..za znoret.
   Katarina, skulirej se, nikdar ne veš kako se razplete, res pa je, da te bo debil od direktorja še naprej prcal in miniral, zato ti predlagam da čim prej poiščeš drug job.
   Po moje, ga boš s tvojimi delovnimi navadami in sposobnostmi hitro našla.
   drž se….

   12. oktober 2006 ob 12:23

5. nordstar pravi:

   Idealno bi bilo dobiti bolniško za dalj časa. Živci so precej pomembni, morda bi se zmenila z zdravnico kaj v tej smeri. Medtem pa delovati v smeri obračuna s kapitalistom in seveda nove zaposlitve. Lahko meni govorit… Srečno

   12. oktober 2006 ob 12:32

6. nena pravi:

   Mogoče pa ni treba delati 12 ur dnevno, če pa imaš otroke je to sploh nedopustno. Dobra šola za naprej.Za take direktorje pa tudi obstajajo zdravila.. premisli vse skupaj

   12. oktober 2006 ob 12:39

7. Sabina pravi:

   Živjo!

   Kako si pa v stikih z njegovimi poslovnimi partnerji? Mogoče ga oni tolerirajo iz poslovnega vidika, kot človeka pa ga vidijo v čisto drugačni luči… Uporabi te veze in poznanstva, svojo očarljivost in se pozanimaj za prosta delovna mesta, vmes pa bodi še malo na bolniški. ..

   12. oktober 2006 ob 12:56

8. BRINA pravi:

   Katarina, zdiš se mi zelo močna oseba. Mislim, da moraš vso jezo preusmeriti v svoje dobro. Bori se za svoje previce, ki jih seveda imaš. Pomagaj si z pravnimi nasveti – saj ti jih za take primere na inšpekciji za delo nudijo brezplačno, a ne? Srečno! Držim pesti.

   12. oktober 2006 ob 13:03

9. www pravi:

   poberi svoje znanje in pridi k meni v službo pa še poslovne partnerje pripelji s sabo pri nas dobre vedno rabimo če si za ti pošljem
   e mail
   p. s. brez heca

   12. oktober 2006 ob 13:05

10. Boris pravi:

    Podjetje, ki takega delavca odpušča bo v zelo kratkem času tudi samo propadlo. Ne zavedajo se, da je danes v EU moto kvaliteta na čim krajši čas. Pravočasno ugotavljanje pomanjkljivosti pa je zelo važna stvar, ki pa je tvojemu direktorju nepoznana oz. se noče soočiti z njo. Bolje je vršiti kontrolo med delovnim procesom, kot pa na koncu, ko ti nekvaliteto pokažejo kupci. Tako popravljanje takrat, je veliko bolj drago.

    12. oktober 2006 ob 13:45

11. katarina pravi:

    Ma ja, stvar je itak debilna. Poslovni partnerji, kijihima,soitak moja poznanstva še od prej in ko miprteče odpovedni rok bom, če ne že prej, vsem povedala kako in zakaj nisem več tam. Ker vse posle, ki smo jih imeli, sem preko poznanstev pridobila jaz. In to na podlagi mojega dobrega imena. A pri vseh poslih je šlo kaj narobe, generalno gledano je pa vedno vsakega, ki mu je posel dal, nategnil ali z rokom ali pri izvedbi. Bolano. Itak sem hotela it, ker se mi še v življenju ni zgodilo, da bi me kdo tko žalil, kot me je on. Res, brez zveze, odločila sem se, da hočem, da mi te “duševne bolečine” plača, pa četudi samo z neplačanimi nadurami ( skoraj 500.000 sit neto). Problem je samo v tem, da jazu nekako verjamem, da se vsakemu slej ko prej vrne slabo in zato jaz slabo nočem delat. Sicer bi mu že inšpekcijo za varstvo pri delu poslala v pisarno. A ni čudno, da v roku meseca trije delavci padejo z odra, ker le-ta ni pravilno postavljen? Pa noben nima varstva pri delu narejenega. No, en od teh nesrečnikov sem bila tudi jaz. Papustimo to. Vse se plača, vse se vrača.

    12. oktober 2006 ob 13:52

12. simpatizer pravi:

    Najprej si vzemi malo več časa zase in družino! V teh časih se moraš znati bolje prodajat! Prilagoditi se pač moramo Ameriško-Židovskemu načinu življenja. Verjamem, da ti je zdravnica z samo nekim splošnim znanjem dejala, da so “živci”… To izkoristi! Če ti ne bo dala več bolniške, vsaj mesec dni, zahtevaj psihiatra! Tam se mirne duše izpovej in če ne drugega ti zna diagnosticirat izgorelost, depresijo,… Če je kolikor toliko “human” dobiš vsaj mesec, če ne dva mesca ali več bolniške! Ta čas pa lepo izkoristi za svojo družino in mirnim iskanjem nove službe! Na staro službeno okolje pa čimprej pozabi- 12 ur praviš?! Razumel bi, če bi bila solastnik podjetja ali pa sama privatnica!…Imej se rada!
    Pa veliko sreče!

    12. oktober 2006 ob 13:56

13. Tina pravi:

    seko…..
    zakaj pa me ne poklices? pol pa sele tuki zvem kako ti je bad

    13. oktober 2006 ob 11:23

14. mn pravi:

    Draga Katarina,

    prvič berem tvoj blog (posledica današnje Mladine…) in sem navdušena. Pa za sabo imam 7 let samohranilskega staža (ter približno toliko nove, prijetne zveze), tako da te štekam.
    Glede na to, da sem celo poletje renovirala hiško, kamor se je naša sestavljena familija preselila, bi – glede na vse težave, ki sem jih imela z gradbenimi majstri vseh vrst – rekla, da je tvoj foh megaperspektiven in da se morajo potencialni delodajalci TRGAT za take, kot si ti… Če bi bila na tvojem mestu, pa NE BI prala umazanega perila tvojega šefa drugod… tos e po mojih izkušnjah v poslu ne obnese… če se ne strinjaš s standardi dela, se toliko angažiraš, da si najdeš drugo zaposlitev. Šimfanje naokrog pove več o tistem, ki šimfa, kot o šimfanih. Kredibilnosti si s tem glih ne pridobiš.
    Good luck.

    20. oktober 2006 ob 20:08

15. katarina pravi:

    mn se strinjam s tabo. Gradbeništvo je kruh, dela je preveč, ne premalo. Ampak samo delo je pa preveč nizko vrednoteno. Delavce v Bosni naložijo v avtobuse in pripeljejo sem. Delajo, dokler zdržijo, potem gredo domov. Njihova ura je od 500 – 800 sit, nič več. Delajo po 12 ur na dan.
    Ne, ne šimfam šefa, to ni moj stil.Sem pa šokirana nad njegovim obnašanjem. Ampka od takrat je že 14 dni in do danes se nisva slišala. Niti odpovedi še nimam, kar pomeni, da bom najbrž dobila tako nizko plačo, da jo bom sama dala. Tako dela z delavci, ker se potem ne morejo prijavit na Zavod za zaposlovanje in dobit pomoč.
    Jaz ne grem več v gradbeništvo, 12 ur na dan, pol leta skupaj, je bilo odločno preveč.

    21. oktober 2006 ob 13:36

16. Starševstvo + » Moje zadnje javno in poklicno ponižanje (do sedaj) pravi:

    [...] kooperanti. 30.9.2006 je gradbišče zapustil še zadnji Slovak in 8.10.2006 sem šla na dokončni dopust tudi [...]

    16. januar 2008 ob 15:39