Starševstvo +

Zgledi vlečejo … ali pa tudi ne

Lansko šolsko leto so na šoli mojih hčera imeli proslavo. Na njej je kot pevka nastopila Sanja Grohar. Hčeri sta bili ob prihodu domov popolnoma prevzeti z njeno lepoto. Nista mogli prehvalit njenega obraza, las, postave, obleke. “Joj, mami, kako je lepa. Jaz bi bila tudi taka, ko bom velika.”

Nekaj mesecev zatem je mlajša hčerka prišla iz šole. “Mami, a veš, da je Sanja Grohar v tisti reviji, v kateri so nage babe (Playboy). A veš, da se je naga slikala,” je z jezo in žalostjo ob enem pojasnila svojo slabo voljo. “O, kako pa to veš,” me je zanimalo. “Ja, Tilen je prinesel revijo v šolo, da nam pokaže nago Sanjo.” Zanimivo. Od takrat naprej hčeri zanjo nočeta več slišat. Ni jima več lepa, zanju je izgubila ves čar.

Sama pa si o vsem skupaj mislim naslednje:

Nima veze, če je to Sanja Grohar ali katerakoli druga ženska. Že dolgo premišljujem o tem, na kakšen način se mlade ženkse, ki so na začetku svoje “poklicne” kariere, promovirajo v javnosti in kaj s svojim način promoviranja sporočajo drugim deklicam in najstnicam.

Ženske, ki se povzpenjajo po lestvici slave, se iz meni neznanih razlogov vedno pogosteje slačijo. Lepe so, vse po vrsti, toda njihovo početje ne vpliva pozitivno ne na moje hčere ne na druge mladostnice. Zakaj? Na eni strani sem jaz kot mama, ki jim dopovedujem, da je znanje najboljša popotnica za nadaljne življenje, na drugi strani so gole ženske, ki jim dajejo občutek, da “Ej, lahko se tudi samo slečem, pa bom slavna. Za to res ne potrebujem znanja.” Vendar to ni res ker fotografije, na katerih so, še dodatno obdelajo (popravijo), preden pridejo na naslovnice; ker ženska ni samo kos mesa in ni zanimiva samo tista, ki se sleče; ker je v življenju pomembnih še veliko drugih stvari; ker mora človek vedeti, kdaj je dovolj in kje je meja. In kje in kaj je dostojanstvo.

Upam, da moji hčeri nikoli ne bosta šli postopinjah teh žensk. Ne bi mi bilo ok, če bi katero videla napol ali čisto golo. Prepričana sem, da niti denar ni tega vreden, niti 5 minut slave. Oboje lahko dosežeš na druge načine. Recimo z znanjem in delom. Taka slava potem ponavadi traja dlje. In ljudje te cenijo zaradi nje. Zaradi golote pa … Če bi bila toliko vredna, bi tudi moški v končni fazi pokazali svoja telesa. Pa jih ne, sploh pa ne na tak način.

Torej, Sanja je izgubila sijaj. Pa Nina tudi, pa še katera. Diamanti z napako.

Za konec še to: ta ženska je femme fatale 2006. Ko sem glasno postavila vprašanje, kaj je na njej tako fatalnega, je ena od hčera odgovorila “Rit, joške in lulika. A je nisi vidla nage?”

Jes, jes, hvala za tako pametnega otroka.

Če bi bila sama, bi ….

V tem trenutku mojega življenja, si najbolj želim, da bi bila sama. Kajti, če bi bila zdaj sama, bi:

- takoj odpovedala najemno pogodbo in se s potovalko preselila k sestri v prazno sobo

- se ga napila in bila nekaj dni mrtvo pijana, saj se le v takem stanju zjokam in izdavim bolečino

- šla v prvo službo, ki mi jo ponujajo. Brez obotavljanja bi šla npr. pomivat okna za 95.000 bruto

- prodala avto – ki je itak na lizing – in s tisto malo denarja životarila dokler bi šlo

- šla na ulico med klošarje.

To vse bi lahko naredila, če bi bila sama. Ampak nisem sama. Imam dve hčerki, čudoviti, prekrasni, nekdo se je izdatno potrudil, da mi je dal tako krasne otroke. Zaradi njiju ne morem odpovedat najemne pogodbe, ker smo se pred pol leta preselile sem in sta komaj dobili nove prijatelje. Zaradi njiju ne morem it pomivat okna, ker rabim službo za preživet z vsaj 200.000 sit plače. Zaradi njiju se ga ne morem napit, ampak moram trezno in pametno iskat službo.

Hvala torej mojima hčerama, ker:

- mi misel nanju ne dovoli, da obupam.

- mi vlivata upanje na boljši jutri, pa čeprav že štiri dni jemo špagete.

- mi ne težita, čeprav ena nujno potrebuje nove čevlje, drugi pa stara jakna ni več prav a jo vseeno nosi, čeprav so rokava na tričetrt in se ji sošolci smejijo.

- sta srečni s tem, kar imata in razumeta, da jima ne morem dat žepnine, čeprav je samo 500 sit / teden.

Upam in želim si, da se to mojemu kretenu od šefa vrne trikratno. Za vse muke, ki jih je povzročil meni, moji družini in ostalim 9 zaposlenim. Upam in želim si, da ga življenje udari tam, kjer ga bo najbolj bolelo, ampak samo njega, ne njegovih otrok, ker oni niso krivi.

Dobro, da nisem sama, ker se mi lahko stemni pred očmi in mi prekipi v možganih. Potem bi pa naslednji dan v časopisih pisalo o še eni tragediji.

Misli o slovenskem človeku

Naslov sem si sposodila pri Antonu Trstenjaku, ki je pred leti napisal knjigo s tem naslovom. V njej je opisal karakter in razvoj slovenca kot človeka in tisto, kar mi je ob teh volitvah prišlo na misel je, da  so ljudje izvolili praktično vse župane, ki so tako ali  drugače vpleteni v afere, škandale, ipd. Na tem mestu se ne bom poglabljala v resničnost teh afer in o tem ali so te afere zrežirane ali resnične, rada bi predebatirala naravnanost ljudi, da  volijo in podprejo človeka, ki je z določenega zornega kota sporen.

Slovenci naj bi bili po Trstenjaku avstijsko naravnani. Cenili naj bi poštenost, delavnost, dobrosrčnost in iskrenost. Vsa odstopanja od teh lastnosti, naj bi prezirali. Taki naj bi bili do prihoda južnih narodov (hrvatov, srbov, bosancev, albancev, makedoncev) v Slovenijo in mešanja z njimi. Ti narodi naj bi prinesli in raztresli med slovence lastnosti, ki so v nekaterih pogledih prevladale nad prejšnjimi ter spremenile karakter slovenca. Kdor zna “nategniti” drugega (Trstenjak uporablja besedo “nadmudriti”), bodisi z lažjo, prevaro ali kako drugače, je “in”. Poštenost, delavnost, itd. niso več vrline, temveč pomanjkljivosti.

Trstenjakove besede so me sprva malo šokirale, potem pa sem ugotovila, da ima prav:

1. v šoli “piflarji” niso priljubljeni. Le redko se zgodi, da se odličnjak druži z razrednimi “frajerji”, pa ne zato, ker se on ne bi hotel, bolj zato, ker ga oni ne sprejmejo medse. Nanj se spomnijo takrat, ko potrebujejo zapiske ali morajo prepisati domačo nalogo.

2. na faxu je frajer tisti, ki največ plonka, ki ga nikoli ni na predavanjih, pa naredi izpite.

3. v službi je frajer tisti, ki malo dela in prepriča delodajalca, da ga le-ta potrebuje. Še večji frajerji pa so tisti, ki sploh ne delajo, pa imajo denarja kot pečka.

4. Jankovič, Popovič, Rupar, vsi trije z aferami, vsi trije izvoljeni (zadnji gre v drugi krog).

Brskam po spominu, pa se ne spomnim nobene medijsko izpostavljene osebe, ki bi v zadnjem času impresirala s poštenostjo, delavnostjo, marljivostjo. Res pa je, da že dolgo poslušam nasvete, kako lagodno živeti, ki gredo v stilu: Nategni, najprej državo, potem vse ostalo. Molzi in jemlji, vse ti bodo dali, samo znat moraš vzeti.

No, ne znam. Ker če bi znala, potem ne bi bila zdaj na prislinem dopustu, še vedno brez septemberske plače in s cmokom v grlu, ker se bliža 25.10., ko moram plačat najemnino. Ko sem na razgovoru za službo rekla, da sem poštena, mi je potencialni delodajacev odvrnil, da ga to ne zanima.

Torej, od kod ta anomalija, cenjenje lastnosti, ki smo jih posvojili? Sumimo vse, da kradejo; politike, obrnike, vse, ki imajo malo več, kot drugi. Sosed, ki ima lepšo hišo in večji avto od nas, je itak vse nakradel.  Se nam kisajo možgani, ali kaj? Ne ločimo več med dobrim in slabim, karakterno razpadamo?

Mene v končni fazi ne moti, če Tone krade, moti me, da  je on zato frajer, jaz sem pa neumna, ker ne kradem.

Straniščna školjka

Sobota, dan za pomivanje stanovanja. Že dolgo nisem bila prisotna pri tem obredu, ker je to naloga mojih dveh hčera. Ni kaj, eni pravijo, da je tako prav, da moram otroke že od malega učit delat, drugi se zgražajo, da sta hčeri sužnji Izauri.
Kakorkoli že, moji hčeri pomivata stanovanje že kar nekaj let. V bistvu sta prevzeli to delo zato, ker sem bila vse vikende na faxu, ob nedeljah pa ne bi za noben denar delala doma. Smo šle raje ven na sprehod.

Zdaj sem doma, zato si razdelimo delo in spet pomivam stanovanje po tleh, balkon in …. seveda, straniščno školjko.
Kaj je pravzaprav s to straniščno školjko??
Bela je, snežno bela. Tako sem hotela. Najprej iz higienskih razlogov, da se vidi umazanija in jo lahko takoj odstranim, potem zato, ker se tako lepo sveti, ko je umita.

Kot najstnica sem morala vsako soboto pomivati stanovanje in vedno se je vnel prepir okrog školjke. Ne jaz, ne moji sestri je nismo hotele pomivati, zato je to počela mama. Vedno, vedno!!
Enako je bilo pri mojih prijateljicah, kjer so prav tako mame pomivale školjke. Nikjer ni to počel otrok ali mož.
Zdaj končno to počnem tudi jaz. Ker sem mama, ker nekdo mora in ker je v končni fazi zelo lepo, ko se vsedeš na čisto, bleščeče belo školjko. Ampak še vedno ne razumem. Hčeri pravita, da je to gnusno opravilo in da tega ne bosta delali, ON pa me samo pogleda izpod čela. “Se hecaš?”, odvrne, ko ga vprašam, če bo on pomil školjko. Ne, ne, ne hecam se, meni je to tudi neprijetno, pa čeprav si dam rokavice gor. In potem jo včasih iz protesta res ne pomijem dolgo časa, ampak vsake toliko časa moram potem spet jaz obrisati spodnji del deske, ker jo ON vedno dviguje in tudi če nočem moram opazit madeže.
Torej, čiščenje wc školjke je rezervirano samo za MAME oz. ŽENE (moja prijateljica je poročena in nima otrok. Je torej žena, ki čisti školjko). Tudi če jo pozabimo očistit se ni za bat, da jo bo kdo drug pomil, ker je ne bo. Zanimivo je tudi to, da se nikoli nihče ne pritožuje, da je školjka umazana. Najbrž zato, ker bi bil odgovor, naj jo pomije. Tega seveda ne sme naredit, ker to dela samo mama.

Jaz sem jo danes že pomila. In takoj zatem, ko sem odšla iz kopalnice, so morali vsi trije na stranišče. Da jo označijo, umažejo, ali kaj??

Ginekološki pregled

“Greš z mano?”

“Kam?”

“Na ginekološki pregled?”

“Ja, seveda. Kaj bom pa delal tam?”

“Stal zraven mene in me držal za roko.”

Dve uri in pol sem sedela v čakalnici. Pa nisem prišla prezgodaj. Seveda so tudi druge pacientke čakale vsaj tako dolgo ali še dlje.
Opazila sem, da sem edina v krilu, kar je čudno. Nekateri naši ginekologi striktno zahtevajo, da ženske prihajajo na preglede v krilu. Mogoče zaradi estetike, da ne lazimo na mizo in z nje gole, mogoče zato, ker je njim nerodno gledati napol golo žensko v ordinaciji (to najbrž ne drži).
Med premišljevanjem o tem, kaj vse ga moram vprašati, je v čakalnico vstopila mlada ženska z ruto na glavi, poleg nje pa moški in otrok. Izkazalo se je, da je prišla ženska na pregled, mož pa jo spremlja. Spomnila sem se, da sem nekoč brala o tem, da nekje prakticirajo ginekološke preglede, pri katerih je prisoten tudi mož.

Moj partner ne bi šel z mano. Prepričan je, da je to samo moja stvar. Ampak mene zanima, kako bi bilo, če bi bil zraven; ko bi se slekla in prišla v ordinacijo; ko bi zlezla na mizo in razširila noge; ko bi se zdravnik usedel kakih 20 cm od moje kakosežereče in potisnil prst vame; ko bi se zvila od bolečine in mogoče celo zajokala. Me prav zanima, kako bi se počutil. Konec koncev je ljubosumen na vse, kar leze in miga okoli mene, na vsak pogled, ki ga drug moški pusti na meni.
Uf, to bi bilo doživetje.

Izredni študentje

Ste kdaj pomislili na to, da ta besedna zveza lahko pomeni vsaj dvoje. Prvič označuje vse študente, ki hodijo na izredna predavanja (popoldan, ob vikendih), drugič, da so to študentje, ki so nekaj izrednega, posebnega.

To je moja prva jesen po osmih letih, da ne grem v šolo. Junija sem namreč končala FSD in zdaj čakam na marčevski vpis v univerzitetno stopnjo.
Ko sem se pred petimi leti vpisala na fax nisem niti pomislila, da bi se vpisala redno. Imela sem vse pogoje, da zjutraj 1.10.2000 sedem v šolsko klop z 19 in 20 letnimi sošolci. Imela sem 98 točk, potrebnih je bilo nekje 93, sem brez bogatih sorodnikov in še posebej bi mi prišlo prav, če bi dobila sobo za 30 tisočakov. Tudi štipendije se ne bi branila, ob prostem času pa bi tudi jaz delala prek študenta (ali pa katera od mojih sester).

Pa poglejmo, zakaj se nisem vpisala redno.
Stara sem bila 28 let; imela sem dva šoloobvezna otroka, stanovanje in najemnino zanj, avto na lizing, v bližini nobenega sorodnika, ki bi priskočil na pomoč pri skrbi za gospodinjstvo.
Te okoliščine bi mi na drugem mestu prinesle kak dinar, pri študiju pa je to pomenilo, da bom za to plačala 400 tisoč na leto + diplomo.

In tako sem postala izredni študent.

Zgodba gre dalje tako, da sem vse petke in sobote bila na faxu ter se učila ponoči. Vse izpite sem naredila v prvem roku. Študij sem končala v rednem roku, absolventa niti nisem do konca izkoristila. Povprečje ocen je 8.3. Skratka, vzorna študentka z napako. Zato, ker sem se pri 28 letih odločila, da bom študirala, sem morala plačati skoraj 1.800.000 sit.

Torej, že celo leto spremljam take in drugačne zahteve rednih študentov in najbolj me pogrejejo tiste, da mora biti študij omogočen vsem. Zato in najprej zato mora biti študij zastonj. Se popolnoma strinjam. Ampak potem to zahtevam tudi zase in za vseh 99 sošolcev iz prvega letnika mojega faxa. In potem še za druge izredne študente, ki samo zato, ker so prekoračili magično mejo 26 let ali zato, ker so zaposleni, da preživljajo svojo družino ali končno zato, ker si ne morejo privoščiti rednega študija (to preprosto pomeni, da jih starši ne morejo financirati), pač niso dolžni plačevati tako visokih šolnin.
Zanimivo, da študentska organizacija nikoli ne govori o izrednih študentih. Predlagam, da začnejo in se za začetek postavijo v kožo nekoga, ki se je pri 28 letih odločil, da bo študiral in prekleto težko vsako leto zbere skupaj 400 tisočakov. Predlagam, da vsi zagovorniki zastonj študija to isto, kar zahtevajo zase, zahtevajo tudi za izredne študente. Ali drugače, naj ti ljudje povejo, zakaj morajo eni plačevati tako absurdno visoke šolnine, drugi pa ne.

Najbrž se odgovor skriva v besedi IZREDNI. Izredno si želimo študirati. Izredno smo trmasti in vemo, da nam bo v roku uspelo doštudirati. Celo tako izredno smo vneti, da žrtvujemo vse vikende, vse proste dneve in študiramo. In končno naša izrednost je tudi v tem, da nam uspe zbrati toliko denarja in plačati šolanje. 1.800.000,00 sit je namreč za večino IZREDNO VELIKO DENARJA.

Stanovanje ali dom

V Sloveniji je največji odstotek lastnikov nepremičnin v Evropu (85 %). To pomeni, da praktično ni šupe, ki ne bi imela lastnika, mogoče je, da ga nima le kak kokošnjak, ki stoji napol razpadel ob popolnoma porušeni hiši.

Jaz nisem lastnica hiše, nimam niti stanovanja, niti kokošnjaka, še boks za avto je javen. Pa vendar nekje stanujem, drugače bi bila kraljica ulice.

Stanujem v podnajemniškem stanovanju. Najela sem gole stene enosobnega stanovanja, več od tega niti nisem hotela imeti, saj je še ta hladilnik, ki je v stanovanju, pokvarjen. Lastnica je bila nepopustljiva. 250 eur plus vsi stroški in 500 eur varščine. Nič ni pomagalo, da je soseda moje mame, da živim sama z dvema otrokoma, v bistvu je bila to bolj ovira. Le kako bom zmogla plačevati 90.000 sit /meseca za stanovanje z eno plačo, jo je skrbelo.

S pomočjo sorodnikov in prijateljev sem se iz enega stanovanja preselila v drugo v dveh dneh. To pomeni, da smo v dveh dnevih eno stanovanje popolnoma spraznili – spalnico kombinirano otroško sobo, dnevno sobo, del kuhinje, in pohištvo še isti dan postavili v drugem stanovanju. Naslednji dan smo tovorili še maso pvc vreč, katerih vsebino sem zelo površno pregledala in vrgla v smeti. Zdaj mi je sicer žal, ker sem vrgla v smeti tudi bundo, pa zimske čevlje, pa slušalke za radio.

Prvič sem se selila pred osmimi leti. Takrat sem se razšla s partnerjem in za kazen sem morala po svetu. Hčeri sta bili stari 2 in 4 leta. Naše prvo stanovanje je bilo “bogu iza nogu”. Vlažno, z lesenimi podi, brez spodobne tv antene, ki bi lovila program brez pikic in tresenja. V kopalnici ni bilo umivalnika, banja pa je puščala. Ogrevanje je bilo na elektriko, okoli oken pa je pihalo kot za stavo. Tudi balkona ni bilo, le dve okni. To je bil naš prvi dom. Za silo, ampak važno je bilo, da smo bile v njem same svoj gospodar.

Minilo je osem let in plesni sem se nažrla do onemoglosti. Morala sem stran, saj se je plesen zažrla v pohištvo, obleke, v našo kožo. Na bruhanje mi je šlo v tistem stanovanju. Takrat to ni bil več naš dom, zato sem poiskala drugega.

V novem stanovanju smo dobrega pol leta. Nahaja se v blokovskem naselju, v pritličju štirinadstropnega bloka. Imamo atrij, grmovje in rože, šola je streljaj stran, trgovina dva metra, pošta tudi. V kopalnici je umivalnik in zdaj že grejejo radiatorji. Imamo kabelsko tv in internet.

Stanovanje mojih sanj z eno pomembno napako – kvaliteta življenja je veliko slabša. Pod stanovanjem je klubska soba, v kateri se mladi zbirajo ob vseh mogočih urah. Ker je tudi okno na našem atriju, se pogovori slišijo tako dobro, kot bi bili v naši sobi. Vhod v blok je poleg našega stanovanja. Vsak, ki pride v blok, gre mimo našega atrija, potem mimo naše stene do hodnika. Če je to en sam, ni problema, če pa jih je veliko, pa je problem. Naš atrij meji tudi na trgovino, tako da smo vsak petek in soboto prisiljeni biti nemi del družb, ki pred trgovino in lokalom tam zraven popivajo. Saj, če nisem utrujena, potem je to ok, prenesem, ampak ko določen čas konstantno hodim domov zvečer in imam za seboj 10 ali 12 ur službe, potem pa postane tako stanovanje pekel.

Sedaj sem doma (bolniška), potem bom na dopustu, in upam, da bo to stanovanje postalo moj dom. Dom za počitek, druženje z mojimi ljubimi otroci in uživanje v vsem, kar mi teh 90.000 sit / mesec nudi.

Mimogrede, to je ena plača.

Kako je, ko ostaneš doma? Katastrofa!!

Danes je že četrti dan, ko ne grem v službo. Uradno sem na bolniški, neuradno pa že od petka čakam na podpis odpovedi pogodbe. Katastrofa.
Nikoli ne hodim na dopust, nikoli ne grem na bolniško, niti zase, niti za otroka. Od aprila do prejšnjega petka sem delala 12 ur na dan, tudi ob sobotah, zdaj sem pa doma. Že četrti dan. Sploh ne morem verjeti. Prav res katastrofa.
Kako je, ko ostaneš doma zato, da podaljšaš agonijo odpovedi delovnega razmerja?

V petek sem dobila ali dala odpoved, vse skupaj se je grdo prepletlo na gradbišču. Že dolgo me ni bilo tako sram pred ljudmi, kot takrat. Kako me je direktor nadrl pred delavci, me žalil in podcenjeval moje delo. Pred očmi se mi kar stemnilo, ko sem ga slišala, kako se dere. In potem sem si predstavljala, da ga primem za ovratnik in butnem v glavo s čelom. Njemu se pocedi kri iz nosa, jaz pa ga s kolenom zabijem v mednožje, da se zvije v dve gubi. In nato ga z obema rokama dvignem in vržem na zelenico ob bloku. Kako žensko, mar ne. No, tega nisem storila. Sklonila sem glavo, da me delavci niso mogli videti v oči in s pospešenim korakom odhitela iz gradbišča.
In naslednji dan sem zbolela. Živci, je rekla zdravnica, in me poslala na bolniško za ves teden. Tako se mi je podpis odpovedi podaljšal za ves teden in prvič sem sama sebi hvaležna, da nikoli ne izkoristim dopusta, saj bom tako ves odpovedni rok doma, na dopustu. Jes.

Težko je biti doma, če si navajen delati. Težko je odklopiti in ne misliti na službene obeznosti, vsaj prve dni. Še danes ponoči sem hodila po blokih, v katerih delamo, razporejala delavce, iskala napake, slikala nove poškodbe sten, se jezila nad površnostjo delavcev, ki naredijo samo tisto, kar jim pokažem in nimajo v sebi nič samoiniciativnega. In vem, da bo druga stvar, na katero bom začela zelo intenzivno misliti, nova služba.

Služba. Nekaj, kar je za mojo družino eksistencionalnega pomena. Kot zrak, na primer. Angleži imajo čudovito neprevedljivo besedo za to vlogo – breadfider ali po naše hranilec družine. to sem jaz, edini član družine, ki plačuje račune in kupuje hrano. In tako sem sklenila krog. Nikoli ne grem na dopust, nikoli na bolniško, zato, ker je vsak tolar prepotreben. In tega denarja potrebujemo veliko:
Najemnina 60.000 sit, stroški za stanovanje 30.000 sit, stroški kosil in malic v šoli za obe 25.000 sit, kredit za avto 35.800 sit, telefoni od vseh treh 20.000 sit, skupaj zelo površno 170.000 sit, dobro, da ne vem na pamet, koliko je povprečna slovenska plača. Ampak o tem na drugem mestu.

Torej, ostati doma je za starša enostarševske družine prava katastrofa in to je poanta naslova.