Starševstvo +

Tako torej zgleda, ko kakšna ženska reče, da je šel njen mož samo po cigarete in se ni več vrnil. No, moj ni šel samo po cigarete, šel je v službo, iz katere pa se (še) ni vrnil.

To pa je občutek … res. Eden bolj blesavih. Ajde, da bi se skregala ali da bi bilo karkoli narobe, no, da bi jaz vedela da je kaj narobe … Pa ni bilo nič takega. Šel je, dva dni je bilo vse ok, potem pa tišina … ki gre že v četrti teden. Enkrat vmes se je oglasil in sem slišala samo “jaz, jaz, jaz”, od takrat dalje pa molk. In kaj naj si mislim jaz? In kako naj funkcioniram jaz? Me mora zanimat kaj se dogaja, se moram žret zaradi tišine? Ker je to neka meni nova situacija se seveda ne znam obnašat, pa vseeno …

Se pogovarjam  s prijateljicami o tem, me mirijo, da je zagotovo vse ok, da njemu tak način življenja očitno paše in da tak je, ampak naj se oddaljim od tega, če meni ne paše, da mi ni treba živeti tako, če mi ni. Ja, itak da mi ni. Če bi obrnila vloge in bi jaz takole vandrala okoli, bi me on brez dvoma nogiral. Ampak … bi bilo pa vseeno lepo vedet, da je ok, da ni kaj vem … Ja, še ena lastnost žensk pijancev. Kot je rekla ona pred dnevi … Kolikokrat sem sedela zunaj na terasi in ga čakala. Pojma nisem imela kje je, s kom, kdaj pride, javil se ni, skrbelo me je da ti ne morem povedat. V glavi sem si naredila najhujše scenarije, da je padel v graben, da je zletel z avtom čez ovinek, da je … ma same hude stvari. Jokala, oči sem izjokala od strahu in skrbi. Potem pa pride, pijan kot kanta, se mi reži v obraz kaj da mi je, če sem prehlajena. Jaz pa vsa zabuhla od joka, čakala sem ga do jutranjih ur, ker me je tako skrbelo zanj … Ampak zakaj … zakaj se nekdo obnaša tako prašičje do človeka s katerim živi, ki ga ima rad in ki ga imam tudi on kao rad? Kdo pri bogu se obnaša tako brezvestno do nekoga, ki mu pomeni vse v življenju? In kje je meja oziroma kdaj se solze posušijo, kdaj te neha skrbeti, kdaj ti pravzaprav postane vseeno za to, kaj se dogaja z drugim? Je to takrat, ko nimaš več rad ali takrat, ko se sprijazniš s takim načinom življenja?
Pride in gre … malo je tu, malo je tam … Ah … tak je bil pa moj oče. Dokončno je prišel k mami, ko ni bil več sposoben sam funkcionirat, ko je totalno zbolel, ko ni imel financ za samostojno življenje in ko ga je življenje utrudilo. O šit … Ha … Točno. Mamo sem že dolgo nazaj vprašala zakaj ga je vendar vzela pod streho, zakaj ga ni pustila na cesti, pa je rekla, da kaj pa naj naredi, da on nima kam, da bi pristal med klošarji, da je vendarle njen mož in oče njenih otrok. Saj počasi mi bo pa kapnilo, kako noro rada ga je imela. Se učim, sem pridna učenka.

Življenje je jako zanimiva zadeva. V bistvu je nekaj podobnega morju, kot poje Đorđe Balašević.

Život je more, pučina crna
po kojoj tonu mnogi što brode
nije mi srce plašljiva srna
ja se ne bojim velike vode

Lome me vali, nose me struje
oseka sreče, a tuge plima
šiba me nebo bičem oluje
al’ još se ne dam i još me ima

U jutra rana plaše me senke
minulih dana
sečanja mutna kao u laži, kao u snu
ipak se borim, ipak se nadam
sve manje letim, sve više padam
i sve su jače ruke što me vuku dnu

Možda če žena svilenog bedra
koja me zove i pruža ruke
uliti vetar u moja jedra
do nove žene, do nove luke …

Život je more …

Včasih je prav fino, da imam tak velik glasbeni repertoar v glavi, da se lahko s kakšno pesmijo tješim. Si mislim, da je bil pisec kakšnega besedila morda v podobni situaciji kot sem jaz, kar pomeni, da nisem edina v njej in da ni samo moja. Tješi se, Katarina, tješi.  :)  No, najboljši filing je, ko sem distancirana od vseh svojih čustev in situacij, v katere sem vpletena. Ko vse skupaj gledam z distance in mi uspe celo kako šalo razdreti na svoj račun. Šta ste tražili to ste dobili … ali Kako došlo tako prošlo … ne pa Lesie se uvjek vrača kući … Ta zadnja je izpeta.
Ena od mojih značajskih lastnosti je “bo že … kaj se sekiraš, itak moraš skozi to, brez veze se žret, pride pa mine, v vsakem primeru se bo nekaj zgodilo, čas teče naprej, ne sekiraj se, nima smisla, v vsakem primeru bo razplet zanimiv … če ne moreš umret, moraš živet … zdaj si pa tu, pa da vidimo kaj bo iz tega … daj času čas” V tem stilu nekako.  :) Nekaj naredim ali se za kaj odločim, potem bomo pa že videli kako bo in kaj se bo izcimilo iz tega. No in to lastnost malo pogrešam, nekam se mi je skrila. Itak mora nekaj bit, a ne. Saj pa ne moreš kar obstat na mestu, če drugega ne čas teče dalje in te potegne za sabo. V vsakem primeru se nekaj zgodi ali pa se ne zgodi to, kar pričakuješ, da se bo zgodilo. Dihaj dihaj, vse bo kot mora bit. Ja, ta mi je zadnje čas najljubša … VSE BO KOT MORA BIT. Zelo dvoumno, a ne. Ne, da bo kot je prav ali kot je narobe, ampak kot mora bit. Tako nekako sem se obnašala in funkcionirala še nekaj let nazaj. Bo že, je bil moj priljubljen stavek. Seveda se je za njim skrivalo razmišljanje o tem kako bo in kaj bom naredila, ampak če me je kdo vprašal kako mislim naredit ali speljat nekaj sem samo rekla, da bo že. Itak da bo. Bo že, nasmeh na obraz, roke gor in ples. Ima da je.

Joj ja, to lastnost hočem nazaj v polni obliki. Ker jaz nimam zaman toliko smejalnih gub. Jaz se 24/7 smejim, še ponoči, ja. Kadarkoli sem se do sedaj skušala ufurat v pesimizem sem si na koncu morala priznat, da to res ni zame. To nisem jaz. Jaz ne morem gledati črno, negativno, da je vse v qrcu, da ni izhoda. Eh, pa jade. Bomo že. Mal porinemo, pa gre. Saj pa nobena situacija ni za večno. Če drugega ne, jo čas preoblikuje.

-Kaže snajka svekrvi:
- “Vi se baš dobro držite, trebali biste otići kod nekog kineskog slikara da vas naslika…”
Svekrva:
- “Baš ti hvala, a što baš kod kineskog?”
Snajka:
- “Pa oni vole da slikaju te zmajeve, zmije i tako to…”

Čakam dež. Krompir je ravno začel kukati ven in bilo bi idealno, če zdaj namoči zemljo. No, naj še povem, da polžev tam, kjer imam posuto žagovino okoli gred, NIMAM. Niti enega. V rezervi imam sicer še jajčne lupine in pepel, a očitno ne bo potrebe. Polžev ni. Hvala bogu.

Včeraj sem poslušala oddajo z delavci Mariborske livarne. Strašno. Koliko grenkobe, žalosti, razočaranja, utrujenosti. Direktor je na vprašanje kdaj bodo dobili zaostale plače, dolguje jim po 3, odgovoril, da dvomi, da je toliko sploh stečajne mase. Za ubit …
Na drugi strani sem pred časom gledala Mojco Lukančič, lastnico AHA Mure dobesedno jokati pred kamero, da nima milijonov za obratovanje, v studiu ob 17 pa je na izjavo, da v psihični stres spravlja delavce z zamujanjem izplačil posmehljivo dejala, da kaj pa je to takega, če plača  nekaj dni zamudi. Za ubit …
S cenilcem, ki je prišel ocenit mojo hišo, sva se pogovarjala o stanju v gradbeništvu. Ima projektantsko podjetje, vodi tudi nadzore. Naj samo mimogrede omenim, da je takoj videl, da hišo obnavlja nekdo, ki se na gradbeništvo spozna in celo impresioniran je bil nad samo obnovo in ureditvijo. Skratka, rekel je, da imajo dela kolikor hoče, delajo tudi ob vikendih, tudi po 10 ur na dan, ampak plačil pa ni. Desetega gre na banko po kredit, da lahko delavcem da plače in ne ve kako dolgo bo še vzdržal.

Pred časom je bil Studio ob 17 o Pomurju, češ da je to najbolj revna regija v Sloveniji. Ni služb, gospodarstvo peša. Ne vem no, jaz imam občutek, da je to dvoje lastno celi državi Sloveniji, ne samo Pomurju. Je pa res nekaj, ampak to je se meni zdi absolutno pozitivno. Pri nas ni reklamnih plakatov. No, so, ampak tako redki, da kot da jih ni. Ko greš po mestu te ne bodejo v oči reklame, podjetja te ne posiljujejo na vsakem koraku z nakupom. Veliko manj je tudi javne razsvetljave in sploh je, kar se tega tiče, ta konec čista milina. Človek si tukaj dejansko odpočije oči, se umiri in izgubi občutek, da je potrošnik, da mora kupit še to in to in to. V Ljutomeru sploh ni nakupovalnega centra, so samo posamezne trgovine. V Murski Soboti sta BTC in Maximus center, a sta oba na koncu mesta, tako da se človek lahko mirno sprehaja po centru in po malem gleda po izložbah. Ni množice potrošnikov, ni hitenja, ni panike. Je sicer nekaj več reklam, a še zdaleč ne toliko kot v Mariboru ali Ljubljani. Ma kje … Na Ptuju je Qlandia tik ob centru mesta, tam je več gneče, pa spet ni to kak ogromen trgovinski kompleks. Da Lendavo in Ormoža sploh ne omenjam. Skratka, kar se potrošništva tiče, je ta del Slovenije definitivno reven.
Kar se tiče gospodarstva … Gospodarstvo je, ampak ljudje na splošno živijo tukaj drugače kot v Ljubljanski kotlini. Drugačna mentaliteta, druge navade. Če samo primerjam hišo moje mame in mojo hišo … Njena stoji v strnjenem naselju na 600 m2 veliki parceli. Razen nekaj dreves in vrtička ni prostora za nič drugega. Sosedje so vsi po definiciji uslužbenci, tovarniški ali pisarniški delavci, ne vem, da bi kdo od njih delal fizično, razen ko so zidali hiše pred 50 leti. Če so jih delali sami, seveda. Če grem v svoje nekdanje stanovanje na Planini je zgodba podobna s to razliko, da tam še vrtičkov ni, je pa sosed Mercator samo 10 korakov stran in skočiš vanj, ko ti kaj zmanjka. Tukaj … no, tukaj se pa zemlja prične pri cca 10 arih in naprej. Jaz imam 15 arov, moji prijatelji pa praviloma kar kak hekrat ali dva, tri, do pet. Vrtički so vrtovi in njive, govorimo o sadovnjakih in pri hiši zna vsak sam naredit večino stvari. Da bi tu obrtniki živeli od popravil ali manjših del skoraj ni mogoče, saj vsak pozna koga, ki pozna koga, ki zna popravit to in ono v zameno za hrano ali nekaj penezov. Tako, kot sem jaz klicala vodovodarja, ga ne bi klical nihče od mojih sosedov, saj znajo sami potegnit cevi. Tudi vodovodar sam je rekel, da veliko dela po Ljubljani, kar pravzaprav počne veliko tukajšnjh obrtnikov. Tudi moj ex delodajalec je 97% posla naredil v Ljubljani. Mislite, da ljudje tukaj kupujejo npr. okna od naših proizvajalcev? Zakaj imamo pa brate Hrvate? Samo pljunek čez mejo so podjetja, ki bistveno ceneje naredijo stavbno pohištvo, prideš ponj, ga naložiš na prikolico, pelješ domov in sam vgradiš. Razumete? Ljudje so tukaj tako samozadostni, da jim je nemogoče vsilit potrebo po potrošnji. Pa ne samo to, oni radi delajo, ni jim muka.

Zdaj delam v slamokrovstvu in bom naredila primerjavo med delom tam ter podobnim delom, ki sem ga opravljala v Kranju ali Ljubljani. Ko smo oni dan čistili slamo pri mentorju je delo potekalo takole:
jutranja kava – pogovor – priprava na delo, intenzivno delo kake 1,5 ure – počitek, pijača, pogovor – intenzivno delo 1,5 ure – malica, kava – priprava na delo, intenzivno delo 1,5 ure …
Jaz pa sem navajena delati takole – jutranja kava – intenzivno delo do malice – malica – intenzivno delo do konca službe. Nobenega vmesnega počitka, pogovora. Pa delamo v slamokrovstvu osem ur na dan, pa nisem tako utrujena, kot sem bila utrujena ko sem delala drugje. Na začetku me je tak način dela spravljal ob pamet, priznam. Ker nisem navajena toliko počivati temveč sem navajena delat, delat, delat, se gnat, naredit še več, čimveč. Ampak zakaj? V resnici naredim s premori veliko več kot z gonjenjem. Počasi in pomalem, to je zakon za fizično delo. Vsaj zanj.  :)  In dejansko tako delam tudi doma. Vstanem ob 6 zjutraj, delam po malem ves ljubi dan, ampak vmes pa tudi sedim, popijem kavo, preberem kako knjigo, grem kam, pa spet delam naprej. In imam vse narejeno, nikjer ni plevela na vrtu, trava je pokošena, pospravljeno je, kar delam delam v enakomernem tempu … Ko sem bila brezposelna v Kranju, moj dan niti slučajno ni potekal tako. Veliko manj sem se gibala kot se tukaj, slabše sem jedla kot jem zdaj, več ampak slabše, pa tudi nervozna in obupana sem bila bolj. To pa je bistvena razlika med blokom in hišo. Nimam denarja, kot ga ne bi imela niti v bloku. Imam pa krompirjevo njivo in čakam na špinačo. Hodim okoli češnje in čakam na vlaganje, namočen imam bezeg. Denarja ni, ampak hrana pa bo. Vem, da imajo tudi nekateri blokarji vrtičke, ampak tu ni govora o vrtičku, ne gre za sezonsko zelenjavo, govorim o vlaganju, o pripravi na zimo. Takrat, ko ne moreš nič pridelat na zemlji, ko moraš v trgovino po hrano, bom jemala iz zamrzovalne skrinje kar bom pridelala zdaj. Tega mora biti pa kar konkretno veliko. Mislim, zima je praktično pol leta.  :)

Glede na situacijo v kateri sem zdaj, se sama sebi čudim, da sem tako mirna. Sicer se že kake tri tedne pred spanjem in zjutraj lovim v situacijah, ko stiskam prste v pest tako močno, da me obe roki noro bolita še ves dan, ampak sicer sem pa kar ok. Mogoče tudi zato, ker me čaka delo, mogoče zato, ker je nekdo dobesedno izginil iz mojega življenja in razmišljanje o tem odganjam s prodajo avta, nakupom motorja, delom na fasadi – delam mozaik, mogoče … kaj vem. Me pa boli in to zelo, celo v jok me spravlja dejstvo, da je tam v Mariboru 200+ ljudi, ki so pristali na cesti zaradi pohlepa in neodgovornosti vodilnih. Spet.
Ne morem verjeti, da je toliko odraslih tako brezobzirnih, pohlepnih in povsem brez občutka do sočloveka. Namesto denarja dobijo vrečko s hrano … Lastniki in direktorji … nobene človečnosti, delavec je zgolj strošek. Oni dan sem gledala oddajo o Freeter-jih. Free arbeiter.
//A freeter in Japanese means someone in their 20′s who is moving from job to job, mainly part time jobs which pay small wages. There are 3 types of freeters, ones who are seeking their dream careers thus doing these odd jobs, those who refuse to become ‘wage slaves’, and mostly those who have no choice.// Teh zadnjih je največ in taki so tudi naši mladi in bomo verjetno tudi mi, moja generacija. Delavci, ki so ko so, delajo kar dobijo, zdaj to, jutri ono, pojutrišnjem nič, pa spet nekaj … Brez pravic, brez dostojanstva, ločeni od redno zaposlenih, slabše plačani in vsak dan pred potencialno odpovedjo. Nobene socialne varnosti, nobene možnosti spraviti življenje v neke tirnice, po katerih bi se dalo vozit nam poznano ti. “normalno”  življenje. Priznam, mene je strah kako bosta moji hčeri preživeli in kadar se uvalim v to razmišljanje mi je hudo za pop*zdit. To je tudi en izmed tehtnih razlogov, da hočem na vsak način kupit to hišo, da imata vsaj dom, če slučajno ne bosta imeli službe. Tukaj, tudi če bosta brez elektrike, bosta vodo imeli, imeli bosta vrt, lahko si bosta pridelali hrano, ne bosta povsem odvisni od miloščine potrošniškega sveta. S svojim načinom življenja in preživljanja jima hočem pokazati, da se lahko preživi tudi neodvisno od trgovskih centrov in da je življenje več od reklam. Moja mama mene sicer ni “vzgajala” v tem duhu, mi je pa dala to popotnico skozi pogovore o starih časih in ja, tale Ferdo je ena od stvari, ki mi ne uide. Si pa ne predstavljam, da bi kdo v ulici moje mame imel doma svinjo. Kje neki, tam je vse tako spedenano, letne ute, pokošena trava, okrasno drevje …

Kdo je torej revnejši, je stvar zornega kota in poglobljenega pogleda. V vsakem primeru pa tole nadaljevanje zapiranj podjetij, odpuščanje delavcev, neizplačevanje plač, prispevkov, naročanje poslov brez zagotovljenega plačila … ne pelje več daleč. Najnevarnejši človek je obupan človek, ki zapovrh ostane še brez dostojanstva. Tak nima več kaj izgubit. Jaz si dostojanstvo (sama pred sabo) nekako ohranjam s tem, da ne prejemam socialne pomoči in da še nisem šla na RK ali Karitas po paket.

Primer oglasa za službo. V tem podjetju si želiš delat zato, ker je dobra plača, s katero si lahko privoščiš hud avto + še en kup pleh pi*k. Jupi …

Pride tako, da te včasih spomini poiščejo, da se želijo zliti v sedanjost. Čuden občutek, prav res. Ko nekaj, kar si prebolel, pustil za seboj, prekrižal kot neuspelo srečanje, potrka na vrata in želi vstopiti. Alo, kam? Ne, nočem te srečati, nočem imeti nič s tabo, nočem se spominjati kaj sva imela in česa nisva preživela, nočem odpirati spomina na najin brodolom.

Pred časom me je kontaktiral fant … no, zdaj je že moški, s katerim sva bila skupaj pred trinajstimi leti. Imela sem 27 let, on 21. Ah … ) Spomnim se, ma to mi je prav živo še vedno, da sva si pisala preko Mirca in ko mi je rekel, koliko je star, sem kar nehala pisat. Ma bejš … kaj se bom menila s frocem, jaz dva otroka, do vratu v družinskih zadevah, on pa free as bird. Ah … No, ampak je vztrajal in vztrajal in sem slednjič rekla ok, greva na pijačo, bo šla moja sestra z mano. In se dobimo, bil je petek, malo pred predavanji na faksu. Kaj se pa vedela kdo prihaja. Sem si mislila da pride kak pokovc, smrkavec, ravno iz plenic … Pa je prišel tak oh in sploh, da sploh govorit nisem mogla normalno. Ma, same bedarije sem kvasila, pa tko naduto sem se obnašala. Sej, taka sem ponavadi, kadar mi je kdo jako všeč. Raje bi si dala štrik za vrat kot mu povedala, da je ful luškan in da sem čist impresionirana nad njegovim nastopom. Pač, taka sem, ni šanse da moškemu povem, da se mi dopade. No, skratka … on je vztrajal, menda sem mu bila tudi jaz zelo všeč in slednjič sva postala … par. Nekako, kaj vem kako. Bil je visok, temnih skodranih las, temnih oči … Ma, ko sem zdaj videla njegovo fotko je bil čist isti kot takrat, samo pač starejši in najbrž v živo še bolj luškan kot takrat. Moški pač, z vsem seksipilom, ki sodi zraven. Če bi se dobila, no, če bi se dobili vsi, tudi tamali dve. Jaz takoj da ne, da ni šans, kaj bom jaz hodila na kavo z njim, to je preteklost, kar je bilo je bilo … Mislim, bi mi res krona padla z glave, če bi rekla, da sem vesela, da se je oglasil? Menda bi mi ja. Potem sem premišljvala še o tem, kaj naj rečem mojemu, ampak s tem se res nimam več kaj obremenjevat, ker je odmaglil neznano kam, tako da …

No, ampak kaj je še bolj zanimivo. Skupaj sva bila kaj vem, štiri ali pet mesecev. Eno novo leto smo praznovali skupaj. Potem sva se razšla, niti ni pomembno zakaj. Ni bilo pa kake tretje osebe vmes, da ne bi kdo mislil. V skupnem času se je redno videval s tamalima, ju tudi čuval ko sem jaz imela kako službeno zadevo in tamali dve se ga spomnita. Itak. Spomnita se, kako sta ga zafrkavali, kako sta mu nagajali, skratka v njunem spominu ima kar zanimivo mesto. Moram priznat, da sploh nisem vedela, da se ga tko dobro spomnita. Sem pa skoraj na rit padla, ko je tavelika oni dan rekla, da je on prav dober tipček. Hahahaha … Itak da je, zato ga pa nočem videt. Joj, to me tko na Demi Moore spominja, samo da ona ljubimka s tipom svoje hčere. Pa ne no … Sploh še nisem nikoli razmišljala o tem, da sta moji hčeri dejansko spolno dozoreli ženski, v bistvu smo si nekako … tekmice. Zelo zanimivo, moram priznat. Ampak dobro, mislim, da se nam ne more zgodit trikotnik, je bila pa tavelika kar malo užaljena, ko sem ji rekla, da se ne bomo dobili. Ja pa se bomo, jaz ga hočem videt, je zarobantila. Ok, ti se dobi, jaz se ne bom. Kako bi pa to zgledalo, on tak ljepotan, jaz pa čisto neka druga zgodba. Ali pa tudi ne … Mah, saj niti ni važno.

Skratka … zanimivo se mi zdi to, ko ti v sedanjost potrka človek, ki si ga že zdavnaj dal iz repertoarja spominjanja.

Takole nekako zgleda moja čebela

Samo ne, a ne, ni modra, pa rdeča tudi ne, bog ne daj, to sta mi dve absolutno bljak barvi za tak motor. Moja čebela je siva. In očitno bom morala zgubit kakih 10+ kilogramov, ampak za motor vse.  :))

Ko sva se včeraj s prijateljico peljali ponj sem bila malo nervozna. Me je čudno gledala, kaj da mi je, da greva samo po motor. Aha. Ko sva prišli tja sem takoj rekla, da ga kupim, da je ok. On me gleda, se ne boš vsedla nanj? Bom ja, potem, ko narediva prepis in ostalo, zdaj pa še ne. Ja pejt se mal peljat, pravi prijateljica. Amm ne, ne zdaj. Zakaj pa ne? Ja zato, ker se mogoče ne znam, ker še nikoli nisem vozila motorja mogoče?  :) Se prime za glavo, on tudi ostrmi češ wtf, kako se boš apa potem peljala 60 km domov. Ja se bom že morala, a ne, jebemti, če se skantam se bom pa pač skantala, kaj zdaj. Kje pa naj se naučim vozit, če ne na cesti. Saj doma imam tudi takoj zraven ceste glavno cesto, nimam kje vadit. V glavnem … Čebelo mi je peljal s hriba dol na ravnico, ker po tisti strmini in ovinkih niti slučajno ne bi peljala, potem pa je nekako šlo. Tisti, ki ste s štajerskega konca najbrž veste, kaka strmina je od Frama proti Lovrencu na Pohorju. No, tam je bila ta čebela doma. Prejšnji lastnik jo je vozil po tistih klancih kot za šalo, jaz sem jo pa včeraj morala porinit nekaj metrov na enem dooolgem in strmem klancu, tako da al jaz ne znam vozit po strmini navzgor – kar najbrž res ne znam, al bom morala pa shujšat.  :) Sicer pa ni bilo težav pri ostalih klancih. Sva šla pač 15 km/h.  :) Čisto dovolj. Bolje, kot če bi pešačila ob kolesu.

Ni čisto res, da se nisem nikoli vozila z motorjem.  Moj prvi “pravi” fant je imel kavlna, jaz sem pa pri 17 ali 18 peljala s prijateljevim avtomatikom nekajkrat v Ljubljano v šolo. No, to pa je tudi vse, kar se tiče izkušenj z motorji. Aja ne, pa še z elektronko al kaj je že bil tisti motor, sem se zlamala po pesku in imam na kolenu veliko bazgotino, hahaha. Eto, to je bilo pa res vse. Ampak mi je misel na to, da bi imela kdaj svoj motor, vedno v glavi in že nekaj let nazaj sem se poigravala z mislijo, da bi šla delat izpit za motor. Takrat sem tudi spoznala moškega, ki se vsak dan že kar nekaj let vozi v službo na relacijo Kranj-Ljubljana. Odrasel, poročen moški. V vsakem vremenu. Je rekel, da se mu zdi nemogoče sest v avto, ker se počuti na motorju totalno svobodno.
No in tale čebela je moj prvi motor, toliko, da se navadim na občutek vožnje z motorjem, da se navadim sedet na njem, ker včeraj sem sedela čisto narobe, me je vse pod vratom bolelo. Po prvih 1000 prevoženih km in prvem padcu bom pa menda že lahko rekla, da sem skuterašica.

Ker sem že pri govorjenju o željah iz preteklosti naj povem še to zelo verjetno dejanje. Kolikokrat sem govorila o tem, da je moja prababica vsako leto spitala enega prašiča, ga na zimo zaklala in je imela družina moje mame meso ter vse ostalo, kar svinja da, za celo leto? No, če bom v taki zaposlitveni situaciji kot sem sedaj tudi prihodnjo pomlad, mi Ferdo ne uide. Odločila sem se, da prizidka tj. hleva ne porušim, ampak ga očistim in pripravim nanj, ker če bom “doma”,, bom imela čas skrbeti zanj. Kure pa menda tak al tak prihajajo.

Še nekaj mi je padlo na pamet … Ko sem včeraj opazovala prodajalca, tipček ima samo nekaj let manj od mene, v kavbojkah, allstarkah, kratki majici, sem prišla na idejo, da bi tudi jaz lahko spet bila tako oblečena. Jaz sem tudi včasih furala allstarke, leviske … moja mama je ničkolikokrat znorela, da če moram bit res 24/7 v njih … Ampak res bi lahko bila spet tako oblečena. No, v bistvu bi bila lahko tudi taka kot sem bila tukaj …

aja no … lase imam še vedno kratke
Tukaj sem že bila mama, tako da ne, ne gre se mi v najstniška leta. V mislih imam skuliranost duha in telesa, ki se je v teh letih, mogoče celo samo v nekaj zadnjih letih, potuhnilo. Da sem odprta, da sem jaz jaz, skulirana, da se mi ni treba ukvarjat s tem kakšno energijo oddajam, ker ponavadi oddajam pozitivno, da se lahko nasmehnem vsakomur, ki ga srečam, da sem pač jaz jaz tudi med ljudmi, ne samo ko sem sama s seboj.

Ni napaka v številki. CCCVII je pod zasebno. Jbg ni vse za javnost.  :)

Odločitev je torej padla, danes grem kupit skuter. Pa ne samo to, celo domov se bom peljala z njim. Tako kakih 60 km. Tolko, da se lahko razbijem, če ne bom pozorna in sposobna vozit.
Izbira nije baš neka. Baje sami Kitajci. Tudi če je Peda je še vedno kitajec. Ne, dotična je rekla, da je on še bolj kitajec kot so kitajci kitajski. Kakorkoli … če je firma v Italiji, potem že ni tako kitajsko “sranje” kot me hočejo prepričati. Kar se tiče mašine sem šla včeraj v mesto in v eni od trgovin, kjer prodajajo skuterje, vprašala kakšen skuter mi priporočajo, češ da ga kupujem (kar seveda ga), da živim v hribu in da bi se na skuterju vozila tudi dva. Me je prodajalec premeril, dodal, da sem malo močnejša (?) in da je zame 2taktni, 3kW. Kakorkoli … Šla sem domov, vrgla v iskalnik avto.net zahteve – cena do 500 eur, mašina 2T, 3kW, območje MS, MB in dobila Pedo, letnik 2010, registriran do 2/2014, 2T, 3kW, 50 ccm, siva barva, prevoženih 3700 km. Seveda, zdaj bo spet kdo pameten da tega raje ne, da je kak drug boljši, ampak halo … jaz imam samo 400 eur, ta skuter je že registriran, samo čelado moram še nekje dobit. Nimam se kaj dosti zmišljevat, čez dva dni grem prvič delat in če bo takole pihalo kot piha že dva dni, s kolesom nikamor ne bom prišla, kaj šele 20 km daleč.
Take stvari me spravljajo v nervozo. Ko se moram za kaj odločit, pa vprašam okoli kako in kaj in dobim povečini sama pametovanja. Kao vsi kitajci so zanič. Ziher vsi niso, sicer jih folk ne bi kupoval. V mestu imajo Cymco in Tauris skuterje, ki zgledajo fantastično, seveda tudi cenovno, in prodajalec pravi, da se rezervni deli dobijo še leta po nakupu, garancija je pa itak. Ko sem pred 10 leti kupovala Kio so tudi rekli fuj, zanič znamka, korejc, sam stran od njega, meni je pa ves čas super delala, me ni nikoli pustila na cesti. Taka pametovanja mi grejo res ful na živce. Ampak ok, potem se pa odločim za italijana, je pa menda še bolj kitajski. Wtf?
Žal mi je, da nimam telefonske številke od nikogar iz Trogira. Tam ima skoraj vsaka hiša skuter. Pozabila sem kaj mi je moj lansko leto govoril, na kaj moram bit pozorna pri nakupu, kakšne mašine so za v hrib, ampak po moje je tale 2T boljši od 4T. Mešanica menda bolj potegne od čistega bencina. Saj tudi tu pri nas je že kar nekaj skuterjev, sam kaj ko nikoli nobenega ne srečam, da ga ustavim in pobaram kakšno mašino ima, da pride po teh hribih. Ker če me ne potegne v hrib je še hujši od kolesa. Kdo bo pa vlačil tako mrcino navzgor. Bom pa itak vse danes sprobala, ker bom šla domov skozi Ptuj, pa mimo Sv. Tomaža, gor in dol, da vidim če vzdrži.

Zadnjič grem na banko po nek papir. Ljudi, mimo katerih grem, praviloma ne gledam. Mislim, nimam izostrenega oka za njih, ne prepoznavam obrazov, pozdravim že, ampak nisem pa pozorna kdo je kdo, kakšen je, kako je oblečen, kakšno ima frizuro … In me nekdo prime za roko … Katarina!! Zazumiram pogled, gledam obraz pred sabo … nič jasno. Kdo, kaj, od kje … In potem mi počasi svane. Ah … moja soseda. Iz Šenčurja. Eno hišo stran. Pa to ne moreš verjet. Mlajša je od mene kaj vem koliko, 6 let, mogoče več. Smrklja je bila, ko sem jaz šla iz vasi. In zdaj jo srečam tukaj. Tudi ona je priseljena, poročena, ima otroke, trgovino v mestu, kasneje sva ugotovili, da imava tudi skupne znance, skratka … naj navržem floskulo, da je svet res majhen? Pitaj boga, kdo od mojih znancev še živi tukaj, pa niti jaz niti on/ona nimava pojma o tem. Ampak tako a ne, je zanimivo, spet “spoznam” tujca, počasi bom ugotovila, da nas je Gorenjcev tukaj toliko, da bi lahko imeli svoj klub, v katerem bi ohranjali svoja narečja.  :)  Zdaj nas je že … 7, samo dve pa še govoriva čisto gorenjščino. Prav zanimivo, kako drugi vrivajo v svojo govorico prleške besede. Jaz se sicer lahko občasno kaj pohecam, da bi pa res govorila v mešani gorenjščini pa niti slučajno. Ko sem včeraj klicala za skuter je prodajalec vprašal s čim mislim prit ponj, ker je mislil da sem iz Kranja.  :) Saj pa sem, samo nena gre, da bi hódla iz Kranja v Maribor po skutera. Prej obrnem na štajerščino kot na prleščino. Ampak a je to sploh pomembno? Ines, ona pa res govori po štajersko. Kadar je doma se ji režim skoraj vsakič, ko začne govorit. Klara pa ne, ona pa striktno gorenjsko.

Dobila sem delo zato pa tako hitim z nakupom skuterja. Delo poteka od 4,30 pa do … kaj vem kdaj, če bo mrzlo menda do konca (?), če bo pa vroče pa do 10-11, pa ne zaradi ljudi, zaradi plodov, ker bodo premehki. Malice ni, prevoz ni plačan. Voda je, predvideno 1,5 litra na delavca. Na uro se zasluži max 4 eur, dela se vse dneve, tudi ob nedeljah in praznikih. Je pa 20 km stran in računala sem si, da če bi se vozila z avtom, če bi jedla normalno malico, bi mi na koncu stalo čistega cca 300 eur. V skoraj mesecu dni dela. No, ampak ker bom jedla jabolko in kos kruha, ker se bom vozila s skuterjem, mi bo na koncu ostalo kakih 400 eur (če bom delala prav vsak dan). Pa denar niti ni tak problem, tudi zgoraj navedeni pogoji so pač kakršni so. Bolj me skrbi prisilna drža, čepe, kleče, sključenost naprej. Že ko sivko okopavam imam strašne težave s hrbtenico. Imam počenih 6 prsnih vretenc, hrbet me začne noro bolet in samo zato sem pri vpisu za to delo jokala. In še jokam po malem. Če ne bo šlo drugače bom vsako jutro vzela nalgesin pred začetkom, da me ne bo tako bolelo. Nisem v poziciji, ko lahko izbiram, glede na zadnje dogodke se lahko uzdam samo u se i u svoje kljuse in ker drugega ni, moram biti v bistvu globoko hvaležna za to delo. A ne!

Za konec pa še malo smeha …

Bratje Hrvati so izmislili int. stran, na kateri objavljajo članke z obilico črnega humorja.  O našem prvem mestu na lestvici koruptivnosti še nisem pisala, a bom. V mojem Cv-ju ga ni direktorja, ki ne bi bil z njo okužen, tako da imam prvovrstne izkušnje s to zadevščino. Ampak o tem drugič, Hrvati so napisali takole …  njihova int. stran se imenuje sprdex.com itak
Hrvati šokirani trećim mjestom na svjetskoj top listi korupcije: Slovenci su prvi jer su potplatili žiri

//Razočaranje u izostanak prvog mjesta ujedinilo je političare vlasti i oporbe. Iako su redom željeli ostati anonimni, svi se slažu da je u pitanju regularnost natjecanja. “Ne znam. Dao sam sto deset posto od sebe. Zaista ne znam kako bih ovo prokomentirao osim činjenicom da su naši konkurenti, ti, kako ste rekli, Kenijci i uvijek mrski Slovenci igrali prljavo i potkupili suce samo da Hrvati ne budu prvi” zaključuje jedan političar najveće opozicijske stranke razočaran što osam godina njihove vladavine nije bilo dovoljno za prvo mjesto.

Slovenska i/ili sudačka podvala ili ne, okus gorčine ostaje i dalje, ali oni objektivniji ipak su priznali Slovencima sposobnost ukoliko su zaista potplatili suce. “Potplatit suce koji se bave proučavanjem potplaćivanja. To može samo velesila. Bravo Dežela” komentirao je jedan forumaš naglasivši kako je, poput Eurosonga u devedesetima, korupcija nešto što ujedinjuje cijeli Balkan. //

)

Pa še ena na račun Hilde, nr.1 ubežnice …

Ko sta bili hčeri mali smo imele v avtu CD od Yuhu bande. Vse pesmi smo znale na pamet. Tale je recimo ena taka, ki se nam dopade še danes.

Ja ja … še veliko stvari ne veste o meni  :)

Raje pregriznem jezik, kot rečem da lahko, da naj pride domov.
Raje kličem telefonske številke na katere vem, da se ne bo oglasil, kot da bi mu na fb napisala sporočilo.
Raje  se delam hladno in nedostopno, kot da bi mu priznala, da vsak dan 100x pomislim nanj.
Raje se ustrelim v koleno kot priznam, da mi manjka njegova bližina.
Raje sem v tišini kot da govorim z njim v monologu.
Raje karkoli, samo da ne povem kaj mislim, čutim in si želim. Raje karkoli … karkoli …Kako neumno …

Ja bih da pričam o nama
ti bez reči govoriš
to sto te muči i slama
sebi sama napraviš

i sve sto sagradim s’tobom
jednom rečju porušiš
iz tvojih krugova pakla
čak ni sama izlaz ne vidiš.

REF.
Ja bih za tebe bio sunce
al’ tebi svetlo ne treba
ko može napraviti dugu
ako stalno gleda tugu
samo ludak kao ja

Ja bih tebi dao ljubav
jer meni više ne treba
ko kule peska stalno diže
i da popravit stiže
sto se popraviti da
samo ludak kao ja.

Besnim …

Dajte mi kartu jednosmernu
u pravcu tuge prva na spisku sam putnika ja
mesto do prozora…
Sa sobom ništa ne odnosim
godine krivnje, kofere bola bi tu da ostavim
kod izgubljene stvari…

Ref:
Bio si moja bolest i lek,
neizlečivo lep,
još u srcu si mom
metak sa posvetom!!!
A ljudi kažu:
Gde boli tu seci,
daj da te s’ duše skinem…
Gde srce puca nikad ne lepi!
Kad volim – volim,
kad ginem – ginem!!!

Gubim poene za pobedu
kada te vidim u startu mi izglede blede
i Bogu sam teška…
Nacrta ljubav začaran krug
ti varaš mene i ja varam sebe da nisi ti kriv
i da u meni je greška…

Ref:
Bio si moja bolest i lek,
neizlečivo lep,
još u srcu si mom
metak sa posvetom!!!
A ljudi kažu:
Gde boli tu seci,
daj da te s’ duše skinem…
Gde srce puca nikad ne lepim!
Kad volim – volim,
kad ginem – gine!!!
Još si u srcu mom METAK SA POSVETOM!!!

Si mislim … da bi že prišel domov, če bi vedel kje je doma.
Bi že veel, da ni ok kar počne, če bi se mu zdelo, da ni ok.
Bi že poskrbel, da se to ne bi zgodilo, če bi mislil, da ni prav kar se dogaja.
Bi že … ma karkoli bi že naredil bi bilo bolje, kot to zdaj.

Zdaj bi bilo eno leto, kar sem ga takole sparkirala pod mrgolano. Bi bilo … pa ni, moja Kia je šla v življenje.

Pred nekaj dnevi sem se hipoma odločila, da avto prodam, ker niti slučajno nimam denarja za servis+tehnični+tablice+zavarovanje+registracija = cca 600 eur s tem, da bi ga morala še popravljati, se ukvarjati z rjo ob straneh in na haubi. Eh, pa komu se da. In sem jo dala na avto.net. Moram povedat, da Kie kar držijo ceno, taka kot moja (seveda bistveno lepša in z manj kilometri, moja jih ima 270.000 in je letnik 2003), stane tam 1000 eur. Jap. In sem dala tudi jaz takšno ceno. Takoj sta se pojavila dva interesenta.
Naslednji dan sem šla mimo “mojega” serviserja in ga vprašala koliko je vreden moj avto. 100 eur ČE! Ma daj, ne seri, sem mu rekla. Kie so na Avto.net tam 1000-1290 eur. Ja no, potem pa daj ti 800, pa zadnji amortizerji so hin. Ok, sem šla domov in spremenila ceno na 600, ker so pač amortizerji hin (pa še kaj drugega tudi). In spet kličeta ona dva. Zadnja cena je … 500 eur. Zdaj sem bila že odločena, da kupim skuter, ker če se mislim vozit pobirat jagode 20 km daleč, se ziher ne bom vozila s kolesom. Tja bi se že, nazaj pa definitivno ne. Reče, da pride pogledat avto naslednji dan in res, včeraj pride. In potem se je začelo …

Odpre haubo, da bo pogledal motor. Ja, akomulator je prazen. Imam kleme, pa ga vžgiva. Pol ure se mučiva, avto za boga ne vžge. Reče, da se bo vrnil z avtovleko in boljšimi klemami in gre. Dež je padal od takrat, ko je poklical, da pride, pa naprej.
Čez pol ure spet pride. Odpreva haubo, namesti kleme, poskuša vžgat avto, ni šans. Niti enkrat se ne obrne. Slednjič odmontira akomulator iz kombija in ga da v avto. Avto iz prve zahrešči in poči dinamo. Ja jbg, se zgodi. Skratka, avto je takoj vžgal in stekel kot mucka. Ah, spomini … Pa gre ven in mi reče naj močno stopim na gas, da vidi če se zadaj kaj kadi. Dam gas in od zadaj se zakadi velik bel dim. Pa še en, pa še en … Ej, pojma nimam kaj je to, meni nikoli ni dimilo. Je res, da sem občasno dolila kak liter olja, ampak kadilo se pa iz auspuha ni. No, saj potem se je to kajenje umirilo in se je izpušni dim znormaliziral. Zdaj pa kako spravit avto ven. Obrne volan, spusti ročno, doda gas … avto zakoplje. Niti slučajno, da bi speljal izpod drevesa. Dež je začel padat na vso moč, jaz sem rekla, da je prekleto, da avto noče od tu. In kaj? Zadnji kolesi sta zarustali, udarit ju ni mogel, ker se je bal, da bo poškodoval rat kape in samo pobožna želja je bila, da bi se kolesi usmilili vremena in naju ter se sami zavrteli. Ga da na zajlo, ga začne vlečt h kombiju, ma ni šans, avto ne gre. Se mi je zdelo, kot da trmastega osla vlečeva. Zaboga ne. Potem še zajla odpove, kontakt je zalila voda in midva sva bila odločena, da nehava s tem, ker očitno avto noče it. Cena je bila sicer že 400 eur, meni je bilo pomalem vseeno koliko bo na koncu, samo da grem na toplo, njemu pa je bilo tudi že vrh glave dežja. Vse skupaj sva se matrala z avtom več kot tri ure.
Ko že pospravila zajlo on vseeno še enkrat proba kontakt in uala, spet dela. Pa spet zajlo ven, prestavit kombi za toliko, da bo avto pod njegovim kotom in ga začne vlečt. Pride do polovice, avto s prvima kolesoma je že gor, zadnja niti pod razno, da bi se obrnila. Vtem pride mimo moder avto, noter pa policistka. Dober dan, dobili smo prijavo, da vam nekdo krade avto. Midva se spogledava, v tem času je prišla tudi tavelika že domov, in planemo v smeh. Ja, le kako … avto nima akomulatorja, zadnja kolesa so fuč, saj ga še ukrast ne more ne.  Ampak no … tistemu, ki je poklical policijo se na tem mestu iskreno zahvaljujem, saj to pomeni, da sosedje pazite na mojo hišo. Res hvala lepa, ker lahko pa se kdaj zgodi, da bo kdo res kaj kradel, tako da kar pokličite policijo, če vam bo kaj sumljivo. Res je bil kombi s H registracijo, voznik /kupec je bil mali, crni, ampak je bilo vse legalno.
Skratka avto ni šel nikamor. Slednjič se spomnim na sosede in grem vprašat dol najbljižnjega, če bi s traktorjem in vilico lahko pomagal spravit avto gor. Pridejo trije krepki in ko vidijo situacijo se dogovorijo, da ga bodo poravnali, lastnostnočno prestavili in tako spravili gor. Rečeno storjeno. Na koncu je avto vendarle pristal na avtovleki, midva pa v kuhinji vsa premočena. Sosedje, hvala za pomoč, brez vas bi avto kar tako pustila 

Moj avto definitivno ni hotel od hiše. Če verjamemo, da ima vsaka stvar svojo energijo, potem je bila ta nedvomno trmasta in proti odhodu. Po moje bi bilo njemu čisto ok, če bi zgnil pod mrgolano. Kakorkoli … zdaj sem na lovu za skuterjem in moram ga kupit čimprej, dokler še denar imam, kajti jaz sem take vrste tič, da denar takoj porabim, pa ne za traparije, za plačilo kake oranžno/rumene zadeve. Srečke? Ne, položnice.
No, s skuterjem bom mobilna, lahko bom šla v bistvu kamorkoli in če dobim službo v Lendavi to ne bo misija nemogoče, kot je bila do sedaj. Pa še manj požre, cenejši je za vzdrževanje in ja, tudi pozimi ga nameravam voziti, saj pa ni iz cukra.

V kolikšnem času sem prodala avto? V dveh dneh. In kolko kamnov za mozaik imam spet na voljo … 

Najprej nekaj podatkov …

Uradna statistika preživnin s Republiki Sloveniji

2. Število preživnin po razredih, glede na višino preživnine

3. Število preživnin glede na starost otrok*

*statistika se nanaša samo na otroke oz. šolajoče osebe, druge drasle osebe niso upoštevane

vir

Jamstveni in preživniski sklad

Višina nadomestila preživnine se usklajuje s količnikom uskladitve preživnin in nadomestil preživnin, odvisna pa je od otrokove starosti. Ta znaša:

• za otroka do 6. leta starosti                72,46 EUR
• za otroka od 6. do 14. leta starosti   79,70 EUR
• za otroka nad 14. letom starosti        94,19 EUR

Kadar je preživnina nižja od zgoraj navedenih zneskov, je višina nadomestila preživnine enaka znesku določene preživnine.

Preživina se izplačuje do 18 leta starosti.

Denarna socialna pomoč za otroke – vir

Status                                                                                         Znesek

prvega otroka, ki je najstarejši in ima status dijaka ——–257,40

vsakega naslednjega otroka, ki ima status dijaka ———-231,40
prvega otroka, ki je najstarejši in nima statusa dijaka ——208,00
vsakega naslednjega otroka, ki nima statusa dijaka ——–182,00
povečanje za vsakega otroka v enostarševski družini, kadar je drugi od staršev umrl in otrok po njem ne dobiva prejemkov ali je drugi od staršev neznan ali kadar otrok po drugem od staršev prejemkov za preživljanje dejansko ne prejema —————————————————26,00
_______________________________________

Še nekaj let nazaj je bila glavnina preživnin v razredu 80-120 eur, danes je glavnina razred višje, v razredu od 120-200 eur.
Z zgornjimi podatki želim v bistvu pokazati, kako niti država ne zna ali noče ali nima interesa urediti področje preživnin. Če je le ta določena v višini 180 eur in je zavezanec ne plačuje, otrok pa je star recimo 14 let, dobi od Preživninskega sklada “samo” 79,70 eur nadomestila, razlika pa ostane v terjatvi. Dobro, eni boste zdaj rekli bolje to kot nič, ampak … bi tako rekli tudi če bi se šlo za vas?

Zanimivi so zneski denarne pomoči. Da se razumemo, ta pomoč se v tem znesku izplačuje samo ob predpostavki, da upravičenec nima nobenih drugih dohodkov in premoženja. Sicer se mu sorazmerno niža. Pa kljub temu … če družina živi v najemniškem stanovanju, nima avta ali kaj drugega, je to to. To pa niti ni tako slabo, mar ne.
_____________________________________

Če me je še nekaj let nazaj kdo vprašal zakaj zavezanci za preživnino le te ne plačujejo sem mu gladko odvrnila da zato, ker je nočejo, ker s tem nagajajo bivšemu partnerju, ker jim otrok ne pomeni nič, itd. Danes pa si takega odgovora ne upam več dati, saj sem prepričana, da je v masi 124.000 prijavljenih na Zavodu za zaposlovanje tudi kar nekaj teh zavezancev in hipotetično gledano s 260 euri, kolikor lahko dobi socialne pomoči odrasla samska oseba, ne mogoče preživeti sebe in še plačati preživnino. Roko na srce, pa tudi z 260 euri sam ne moreš preživeti. 150 eur je samska soba, 110 eur pa ne zadostuje za hrano. V vsakem primeru mora torej tisti, ki se znajde v taki situaciji, nekaj delat, migat, če ne uradno, pa na črno. Ampak dobro, recimo, da ni sposoben plačevati preživnine v višini, ki je določena. Z nekaterimi mamami smo govorile o tem, imajo pač ta primer v realnosti in vejo, da bivši ni sposoben skupaj spravit denarja za prežvinino. Pa nič hudega, one bodo že preživele tudi brez nje, samo otroke naj ima, naj bo več z njimi, naj jih pogosteje vzame. V končni fazi, kadar otrok ni doma, tudi kuhati ni treba zanj, je tako? In če je otrok pri očetu teden dni je to kar nekaj “prihranjenega” denarja na račun hrane. Ali pa naj otroku kaj kupi tako, mimogrede. Kake sandale, kos obleke, ga pelje kam, kamor bi itak moral it, pa da ga ne vozi mama, naj ga pelje on. Ali naj plača taborjenje, katerega mesečni znesek je pač manjši od določene preživnine, itd. Naj pač drugače participira k skrbi za otroka, če že ne zmore plačati polne preživnine. Navsezadnje … če je brez službe ima več časa in nekaj tega lahko brez težav preživi z otrokom. Predpogoj za vse to pa je seveda vsaj kolikor toliko normalen odnos med staršema.

Če pa situacijo obrnemo, pa je zadeva seveda kompleksnejša in znabiti bolj kot ne izvedljiva samo na teoretski ravni. Če ostane brez službe starš, pri katerem otrok živi, je misija nemogoče dogovoriti se za višjo preživnino oziroma za večjo finančno angažiranost s strani drugega starša. V bistvu ne poznam primera, kjer bi se v taki situaciji starša bila sposobna dogovoriti, da v času, ko je npr. mama brez zaposlitve in so družinski dohodki občutno manjši, oče plačuje položnice za šolo, kupi obleke in obutev otroku, primakne še kaj zraven za stanovanjske stroške, ob plačevanju preživnine seveda. Mogoče obstaja tak primer, sicer skoraj ne dvomim, da je kje kak, ampak jaz ga kot rečeno ne poznam. Kakorkoli …

Z nekaj posti na temo enostarševkih družin, preživnine in stikov, želim zainteresiranim bralcem vsaj malo pokazati, kako kompleksno področje je to in kako težko je v njem dajati pavšalne razlage ter ugotovitve. Vsak primer je po svoje drugačen, ker primeri temeljijo na odnosih, ki jih ustvarjamo ljudje.