Starševstvo +

Havino preklinjanje

HAVINO PREKLINJANJE

One noći,
kad su me njih sedmerica
silovali u logoru,
molila sam Te da iz utrobe moje
ispljuneš sjeme soja pasjeg,

zašto me uslišao nisi, Gospode,
kad ništa Ti skrivila nisam?

Molila sam Te
da me bar na čas lišiš
nadzora mučitelja mojih,
kako bih sama sebi
utrobu noktima iskopala;

zašto me uslišao nisi, Bože moj,
kad ništa Ti skrivila nisam?

Okretala sam glavu od vode,
okretala glavu od kruha,
ne bi li se smrt
mojim molitvama smilovala

Ali kako da se smrt smiluje meni
Kad sve je u Tvojim rukama, Svemogući.

Molila sam one
koji su me silovali,
one koji su mi Majku zaklali,
one koji su mi kuću spalili,
zaklinjala ih imenom Tvojim
da sve ću im oprostiti
ako me ubiju,
ako me na četvero raščejreće;

nisu me uslišali, Gospode,
nego su mi jabuku pružali
danonoćno opipavajući
kako napreduje njihov plod.

Onoga jutra,
Kada se prvi put u meni
Dijete pomaklo,
Molila sam Te
Da se moj čovjek Alija
S bojišta ne vrati

Nisi me uslišao Gospode,
nego si ućinio
da me sprovodu do bolnice,
četiri da me doktora
za ruke in noge rastežu,
kako bedrima ne bih
zadavila ovo dijete
koje sam više od Sunca
željela mrtvo vidjeti,
ili da ono mrtvo
svoju majku ugleda

Zašto me uslišao nisi
dobri moj Bože,
kad ništa Ti,
kao ni ova sabija nedužna,
učinila nisam?

Daj mi snage,
milostivi Bože moj,
podignuti ovo muško dijete,
koje niko osim Tebe
sačuvao ne bi …

I daj merhameta,
djetetu ovom,
sa ljudima i sa istinom
njihovom živjeti …

Nesretna Te njegova
Majka Hava preklinje.

(Enes Kišević, Molila sam ih da me ubiju, str. 96-97)

Pesem za zjokat. Kaj vse ljudje počnemo drug drugemu, kaj vse moški počne ženski, ko pade civilizacijska zavesa. Generacija otrok posiljevalcev je zdaj v najstniških letih. Koliko teh otrok živi v BIH in vejo, kdo so njihovi očetje, da so bili zaplojeni v zaporih in taboriščih, med zverinskimi posiljevanji načrtno ali »po nesreči«?
Ko berem pričevanja žensk, ki so bile zajete skupaj z otroki, zaradi katerih so vzdržala vse to mučenje, posiljevanje, pretepanje mi gre na bruhanje. V želodcu začutim težko bolečino in sili me na bruhanje. Niti dveh zgodb naenkrat ne morem prebrati, tako težke so. Težke in neverjetne.
Da lahko moški zada ženski tako bolečino, da jo lahko tako razčloveči in telesno uniči … In da ona lahko vse to preživi samo zato, ker se čuti dolžno vrnit k svojemu otroku. Krvava, ranjena, pretepena, obrcana, neštetokrat posiljena … poljubi svojega otroka in ga stisne k sebi v zadnji atom svoje duše zavedajoč se, da je on edini razlog, da se ne ubije.
O majko moja … koliko so te ženke pretrpele … pa tako blizu nas so bile.

Pred dnevi sem dobila v roke Ono, v kateri je intervju z dr. Moniko Hauser, ustanoviteljico Medice Mondiale, ki pomaga žrtvam vojnih posilstev in travm. Leta 1995 je doživela živčni zlom zaradi vsega, kar je v BIH doživela. Potem je jasno da je moralo biti grozno. In te ženske, te mate še danes živijo s tem, živijo s svojo travmo in nekatere z otroki, ki so plod teh travm. Niti predstavljam si ne da bi se meni zgodilo kaj takega. In da bi potem s tem otrokom živela, ga vzgajala … Pa da bi po koncu vojne gledala svoje posiljevalce, kako se nemoteno sprehajajo po mestu/vasi, kot nekoč, ko smo bili še komšije, znanci, sovaščani/someščani … Kot da se ne bi nič zgodilo. Nikoli.
Ko sem se pred dvemi leti vozila v BIH in videvala velike jumbo plakate o Srebrenici in da srebreniške ženske zahtevajo osvetu in pravdu v Haagu, se mi je samo dozdevalo kaj ti jumbo plakati sporočajo. Zdaj približno čutim kako neznosna mora biti njihova bolečina. Koliko jih je izgubilo može, brane, sinove, očete, videlo umirati matere, sestre, hčerke … Koliko jih je zgubilo otroke v taboriščnem času, koliko jih je splavilo, koliko jih je med posiljevanjem zanosilo in donosilo … Ko človek postane … ne žival … povampirjenec. Saj so vedeli kaj delajo, ženske so jih prepoznavale, oni so poznali njih, jim celo družino jebali poimensko. Drugi so prihajali iz sosednjih pokrajin na vojni pohod, na posiljevanje, na dovoljeno »ne-biti-človek« obnašanje. Moške so streljali, ženske zasužnjevali. In če kdo reče, da so v bistvu lahko srečne, ker so ženske, saj so preživele, ga dam v njihovo kožo, v njihovo travmo in njihove rane, da vidi, kako »srečne« so.

Tako kot dr. Hauser tudi jaz skozi branje zgodb ne morem verjeti, da so do teh žensk hodili predstavniki Rdečega križa in Unprofora, jih popisovali, pomagal pa jim ni nihče. Ko so jih popisali je bila menda manjša verjetnost, da jih bodo pobili, a kaj ti bo ta verjetnost, ko pa si niti ne želiš ostati živ, ubit pa se ne moreš. Ena se je tako, da je posiljevalca ugriznila v penis in jo je ustrelil. Druga je v trenutku posiljevalčeve nepazljivosti skočila skozi okno. Mame pa povečini niso delale samomora, ker so imele … jasno, tehten razlog preživeti – otroka. In to so vojaki vedeli.

Ampak o tem se ne govori, to ni pomembno za nas, ki živimo v miru. Le kdo bi se obremenjeval s tem kaj se dogaja tam kjer je vojna … Zakaj bi poslušali in brali take zgodbe, ki jih želodec ne prenese? Zato, ker se lahko zgodi tudi nam, meni, tebi, njej. Zato ker ne veš kdo je tvoj sosed v resnici in zato, da se zaveš, da sovražnik ni 5000 km stran, temveč pred tvojim pragom. Sosed soseda, prijatelj prijatelja … Vojna je zajebana reč, a jaz se, kot sem že nekje zapisala, ne bojim abstraktnih napadalcev, temveč tistih, ki sem jim na dohvatu ruke. Tudi ljudje smo samo živali, sicer civilizirane, ampak še vedno samo živali. Kot se utrga mirnemu psu, se utrga mirnemu človeku. Vojna pa je, se mi zdi, primerno igrišče za kolektivno trganje, v katerem nujno moški postane plenilec in ženska vojni plen, posiljevanje pa kolateralna škoda. Se še spomnite Ženske v Berlinu?

Kot da me ni - knjiga, preverena tudi v slovenščino
Grbavica – film
Molila sam ih da me ubiju – knjiga

»Posebno mi je bilo teško gledati kako izvode trudnice iz zatvora i u dvorištu ih udaraju u predjelu stomaka govoreči im: »To su vam u trbuhu djeca ustaša i balija. Mi čemo vam napraviti srpsku djecu,« (str.225)

Stisni zobe in vzdrži. Zakaj že?

Stisni zobe in zdrži. Zakaj že?

Moram, moram pisat o stvari, ki me je najbolj nasmejala med komentarji o tem, kaj se je dogajalo moji hčeri. Nasmejala … ne v srečnem smislu, ne zato, ker bi bila vesela tega nebuloznega nasveta, ugotovitve, pač pa nasmejala v stilu »fak, a smo ljudje res lahko tako prekleto neumni, nesamozavestni, umsko omejeni, da ne moremo videt dlje od svojega nosa«.

En dober razlog zakaj bi moja hči morala POTRPETI do konca šolskega leta v sredini, ki jo ignorira. En dober razlog, prosim.
- Zato, ker se bo v življenju še velikokrat znašla v podobnem položaju in bo morala znat potrpet.
EEEEE vrong. Nikoli ji ne bo treba znat »potrpet«, ker je njena mama ne uči tovrstnega TRPLJENJA.
- Zato, ker si ne izbiramo sredin, v katerih se znajdemo.
EEEEE vrong. Mi si izbiramo sredine,v katerih se znajdemo. Mi si izbiramo prijatelje, sodelavce, kolektiv, podjetje, sosede … Nihče drug ne izbira tega namesto nas. Se pa v naših sredinah znajdejo taki i onaki, in če prevladajo onaki, je za lastno dobro sredino kljub takim bolje zamenjat.

Še kakšen razlog, prosim? Ker se to dogaja tudi drugim. ))) Ah ja no, ne me smejat. To bi naj bil razlog?

Jaz, eto jaz sem šolski primer kako človeku ni treba trpet takih idiotskih žrtvovanj, da se da izbirat vse to, kar veliko ljudi pravi, da se ne da trpet. Ok v osnovni šoli sem trpela zmerjanje in poniževanje, ker takrat še nisem bila kompetentna odločati o sebi, bi pa lahko moja starša in preprečila šikaniranje tako, da bi me pustila v šoli, v katerim sem se dobro počutila, sicer pa …
Ko sem dojela, da veza z očetom mojih otrok ni to, kar naj bi bila, sem šla. Lahko bi ostala (sploh ko mi je mama zagrozila da me bo vrgla iz hiše, če se ločim) in se skrila za razlogom, da morata hčeri odraščati z mamo in očetom, da bosta hčeri ob očetu bolje finančno preskrbljeni, pa sem vsem skupaj rekla »ko vas jebe« in šla. Za vedno. Pustila udobno finančno življenje, pustila »dobre« odnose s primarno družino, pustila denar na trr in šla v najeto luknjo ter se postavila na lastne noge.
Ko sem dojela, da ne morem živet od kelnarjenja in da si moji hčeri zaslužita boljše življenje …. Ne, nisem šla prosit na CSD za pomoč in nisem vložila prošnje za socialno neprofitno stanovanje. Šla sem v šolo. Najprej večerno srednjo, potem na faks.
Ko sem se v službi počutila izkoriščano in premalo plačano sem … dala odpoved. Mislim, da sem jo doslej dala že šestkrat ali sedemkrat. Tudi zadnjemu delodajalcu sem rekla, naj se ne boji, da me bo moral prenašati v dobrem in slabem, ker bom sama šla, k/če bo slabo, neugodno ali če kolektiv ne bo pozitiven. Seveda me je bilo prvič strah dati odpoved, celo vedeževalko sem klicala za nasvet, danes pa s tem nimam težav. No, danes sama sebi pač ne bom dala odpovedi, al kako. )
Ko spoznavam ljudi sem do njih načeloma zelo odprta, odkrita, igram pošteno igro. Ko pa vidim, da odnos ni pozitiven, ni iskren, pa ga končam. Pa kaj potem, če sva bili prijateljici 10 let. Zdaj pa nisva več. Big deal. Saj ni edini človek na svetu.
Moški … ah, en gre, drugi pride. Vem ja, na blogu se zdi, da še vedno kao travmiram za Mojim, pa ni čisto tako. Je res, da se mi še vedno kolca za njim, za »nama«, jokam pa ne, pa tudi žil si ne režem. Odpelje en vlak, evo iz ugla drugog. Razen, če si slep …
Seveda, moja hiša … vsi sanjamo o svojem stanovanju, svoji hiši, o svoji lastnini. Do pred dvema letoma in pol sem spadala v skupino tistih, ki smo bili prepričani, da imamo premajhne dohodke, da bi si lahko kupili lastno stanovanje, hišo. Sama sem bila prepričana, da bom do smrti podnajemnik, pa me vidi sad. Seveda je bilo treba marsikaj naredit za to, da danes sedim v svoji hiši, na kateri ni hipoteke, imam pa kredit za 10 let, ampak hej, čez 10 let bo tole zagotovo moje, najeto stanovanje pa po 12 letih, kolikor sem jih preživela kot najemnik, nikoli ni bilo moje.

In take stvari jaz učim svoji hčeri. Takih bedarij jima ni treba trpet, nikoli se jima ni treba klonit. Samospoštovanje in ponos, pokončna hoja … to troje je pomembno, to troje daje človeku vrednost, spoštovanje drugih (in jasno tudi zaničevanje tistih, ki nimajo jajc, da bi v svojem življenju karkoli premaknili na bolje).

Zato, točno zato, sem hčer po šestih mesecih »trpljenja zame« prepisala v šolo, v kateri je srečna, ker sem dojela, da si »trpljenja zame« ne zasluži, da ga niti jaz nisem vredna. Koji kurac pa sem jaz, da otroka silim v žrtvovanje zame? Če jaz nisem bila pripravljena še eno leto ostati v Kranju, zakaj bi pa ona morala bit do konca šole tam, kjer je evidentno nočejo? Saj se je trudila, saj je poskušala, pa … pa ni šlo. Ok, naslednji korak je osvoboditev iz sredine, ki te noče. Povsem logično za tiste, ki znajo živeti pokončno in zadovoljno, nelogično pa za življenjske luzerje ter strahopetce. Pa da ne bo kdo mislil, da sem se tega postavljanja zase naučila v svoji primarni družini. Niti po pomoti. Taka sem se rodila.

Kako že pravi tisti tip v reklami za Diarejo?
… mene ne bo nuben jebu … in sm šu … 

P.s: nekaj najbolj nebuloznih »žrtvovanj« in trpljenj:

Hčerka potarna mami, da moža nikoli ni doma, da jo ignorira, da je sama za vse, da hodi mož pijan domov, pa ji mama odvrne naj potrpi, da bo že bolje, da se v zakonu ne cedita samo med in mleko. Še bolj debilno je, ko hči mami potarna, da jo mož vara, pa ji mama odvrne, da tako pač je, da moški taki so in da naj se s tem sprijazni. Ob tem si ne morem kaj, da ne pomislim, da mama mentalno drka na hčerino žalost v smislu »če sem morala trpeti jaz daj pa še ti«.

Prijateljica je do skrajnosti nesrečna v službi, rada bi jo zamenjala, ker se v kolektivu počuti skrajno slabo, šef je nespoštljiv do zaposlenih, nanjo se dere … Pa ji druga prijateljica ali pa celo partner reče da ne, da kaj misli, da je nora, da kako bo pa dobila novo službo. Ne more kar tako dati odpoved, saj ima vendar finančne obveznosti, pa bog ve, kako bo v novem kolektivu, lahko da bo še slabši. »Saj bo minilo, potrpi še malo, stisni zobe, saj si tam samo 8 ur na dan«. Saj tudi drugi niso srečni v svojih službah, tako pač je. Take nasvetovalce je gladko za postrelit. Lahko se sicer tolažimo s tem, da pač ne poznajo celotne situacije, a četudi je ne, je zadnje, kar se od prijatelja / partnerja pričakuje to, da te pregovarja, da zapustiš službo, ki te psihično uničuje.

Eno bolj nerazumljivih »trpljenj« je tisto, ko en stanovalec leta in desetletja terorizira druge stanovalce bloka ali večstanovanjske hiše, pa se slednji NE odselijo, temveč živijo v tem trpinčenju in se, če že kaj, spustijo v tožarjenje in klicanje policije, kadar pride do nasilja. D… kaj taki starši sporočajo svojim otrokom? Še več, kaj mislijo taki starši da so, ker si ne upajo naredit koraka stran in se odseliti, kar je vsekakor lažje kot desetletja prenašati verbalno nasilje. Aja no, oni se trkajo po prsih in pravijo »smo vzdržali, smo trpeli 20 let, ampak smo vzdržali«, če imajo srečo in se nasilen sosed odseli pred njimi. Luzerji ..

Tega je itak tolko, da bi lahko en blog odprla samo na to temo, na temo življenjskih luzerjev, strahopetcev, kvazimučenikov, mazohističnih žrtvovalcev. Ko delavec v službi prdnit ne upa pred šefom, doma pa si dviguje samozavest tako, da maltretira ženo in otroke, istočasno pa se trka po prsih češ koliko mora v službi pretrpet, da lahko preživlja družino. Bljak …

Kmalu bo dve leti …

Dve leti je že odkar sem zagledala svojo ljubico na nepremičninskem portalu. Če se samo spomnim kako sem se tresla tisti mesec, ko je bila prodaja javno objavljena na oglasni deski … Menda sem šla vsak dan vsaj nekajkrat gor pogledat in odštevala vsak dan posebej. Mi gre pa še danes na smeh ko se spomnim prvega pogovora z nepremičninskim agentom, ki sem ga klicala takoj zatem, ko sem videla hišo, češ, da jo takoj kupim. Ne vem, če sem o tem pisala. V ponedeljek sem ga klicala in ker je vztrajal, da moram hišo videti v živo sem v sredo vzela dopust, šla gor in jo takoj rezervirala. Neverjetno. Nekateri hodijo hiše in stanovanja gledat po dvakrat in večkrat, pri meni je bila to ljubezen na prvi pogled. Ko sem zadnjič zidarju rekla, da mi še vedno ni všeč, ker je previsoka, da mi je žal, ker nisem pogledala načrtov bolj natančno, me je pomiril, da bo zelo lepa, ko bo končana, da pa iz nje delam čisto drugo zgodbo. Pa že …

Zdaj ko sem končno premaknila mizo tako, da skozi okno gledam njivo komaj čakam, da se sneg toliko stopi, da bom šla lahko spet prečekirat sivko. Še kakih 10 dni in na novo jo bom posejala. To je moj čisto poseben, srčen projekt. In danes, ko je tako toplo, da sem šla celo sedet pred vhod in se spomnila svojega prvega obiska hiše, se mi zdi … se mi zdi, da gre čas naprej, da imam razloge za to, da ne obupam. Ah, obupala itak ne bom.
Počasi se moram spravit naredit internetno stran podjetja, pa mi kar ni, da jo že postavim. Želim si prej dati svoji hiši obleko, želim si, da na zunaj zgleda tako, da mi bo v ponos. Še vedno nisem našla ključka na katerem so slike hiše, ki je podobne višine kot moja in ima zgornji del v zelenem lesu, spodaj pa kamen, če se ne motim. Tista hiša je sicer potisnjena v hrib, a ravno barva lesa jo niža, skriva v hrib. Moja se mora pa ponižat, mora se zlit z zelenjem okoli nje, sploh z brezami, ko jih bom nasadila. In še vedno vztrajam pri ateljejskem oknu z barvastim steklom. Slika Pirana …

Spomnim se, ko sem prvo leto hodila k hiši, tamali pa sta bili za vikende sami doma. Na začetku sem včasih ves vikend prejokala, ju klicala, potem pa .. potem pa so se klici zredčili, nisem več jokala, našla sem smisel tukaj v in okoli hiše, smisel v pogledu, ki ga spustim po hribu do murske in naprej, našla točno ta mir, ki ga imam zdajle, ko pišem, ko vem, da nihče ne bo stopil skozi vrata, da sem sama s seboj, da lahko pišem, gledam skozi okno, razmišljam, poslušam glasbo, … Če me spomin ne vara sem tamali ob vstopu v osnovno šolo prvič rekla, da bo šla v srednji šoli v internat, pa se mi takrat niti sanjalo ni, da bom danes tukaj. Eh … takrat sem šele končevala večerno šolo, še o faksu nisem premišljevala, pa o gradbeništvu tudi ne. Svašta …

Na koncu njive sem posadila japonsko češnjo. In gorenjsko voščenko. Danes sem jo šla spet pozdravit in vidim, da ima popke. Naročila sem tisto s temnimi toplšnimi cvetovi in upam, da je ta. Tako lepo cveti. Spominja me na vrt moje mame, no, obe drevesi me spominjata na vrt moje mame. Dedek je posadil ti dve drevesi in ko smo japonsko češnjo leta nazaj posekali je kar nekaj manjkalo. Nekaj košato vijoličnega sredi vrta spomladi. Pa sem tri leta živela n Planini v ulici, na kateri japonske češnje, pa tega nisem vedla. No, sem, drugo leto bivanja tam. Sedela pa nisem nikoli pod njimi. Zdaj pa imam svojo, ki je v kotu njive, tam, kjer sem nasadila same vijolične in roza stvari. Da vem, kjer se njiva konca, kje se konča moja zemlja.

Sonce zahaja na napačni strani hriba. V bistvu bi morali zahajati tako, da bi ga jaz lahko videla iz nove kuhinje, ki pa je itak še kakih 5 let ne bom imela, tako da zdaj zahaja na pravi strani, potem pa ne bo.  Vsekakor mislim, da sem si izbrala pravo polovico hiše. Iz mansarde je pogled na cesto, na hrib, čudovit. Premišljujem celo o tem, da bi dala celo čelo v steklo, a to je bolj kot resno razmišljanje poigravanje z idejami. Hiša malo stran, tako velika kot je moja, ima eno čelo v steklu. Ampak tam nikoli ne vidim, vedno je zvečer tema, jaz bom pa imela na mansardi spalnico, ma kaj spalnico, 25 m2 je preveč samo za posteljo. Imela bom regale s knjigami, pa en noro udoben naslonjač in samostoječo lučko okrašeno z barvnim steklom. Ko bom tam zahrčala ni šans, da me kdo spravi dol. Niti vnuki ne. Moj kotek …

Skratka, dve leti je, kar sem kupila mojo ljubico. Dve leti, kar gledam to cesto in kar diham ta zrak. Če se počutim doma? V hiši se počutim ok, na vrtu se počutim ok, celo v drvarnici, ki jo bom v najkrajšem možnem času podrla in naredila novo, večjo, stabilnejšo, se počutim ok. Celo v kopalnici, ki je obupno mrzla, se počutim ok. Vse je ok, vse je sprejeto, ker vem, da je vse to prehodne narave. Vse to bo minilo, nič od tega ni za večno. Bolj zebst, kot me, me ne more, več kot naredim, ne morem naredit, zakaj mi potem ne bi bilo ok. Pa do službe imam samo 5 minut (razen če se kak šleper ne zaleti v blok ))) ).

4 knjige

Ta prvo sem iskala pol leta. Bila je razprodana. V njej so pričevanja žensk BIH, v katerih z imeni in priinki naštevajo svoje mučitelje, posiljevalce, tudi očete svojih otrok. Nisem cele prebrala, ker mi gre na bruhanje ob prebiranju teh zgodb. Me je pa postalo sram, da sem lahko v času, ko je v BIH divjala vojna, sama tako brezskrbno živela. Sram zaradi nevednosti, v kateri sem bila. Vem, da s tem svojim občutkom nikomur ne koristim in da nima nihče od tega nič, deifnitivno pa po tej knjigi na BIH gledam povsem drugače in ko bom šla spet dol bo moj pogled vse prej kot brezskrbno naiven.

Ob branju te knjige me je še posebej ganila beseda “balije”, ki jo je uporabljal tudi Moj, sploh kadar sva se kregala glede vojne v BIH. Kar srh me spreleti.
___________________________________

A mother apart je knjiga, ki je v slovenščini nikoli ne bomo imeli. Čustva, ki jih doživljamo matere, ko gredo otroci od nas, so za naš prostor nepomembna, ne tabu tema. Kupila sem jo ravno zato, ker govori o občutku krivde, ki ga tudi name usmerjajo drugi ljudje. Nekaj si ga seveda dvigujem tudi sama, ampak tega tudi uspešno predelujem, zunanjega občutka krivde pa ne morem nadzorovati in se razpihuje sam.
Knjiga je zelo primerna tudi za matere, ki po ločitvi/razpadu izvenzakonske zveze ne dobijo otrok v skrb in vzgojo in ko jo predelam defitivino sledi nekaj kolumen na to temo.
___________________________________

Prva od suhih krav je knjiga, ki sem jo kupila prav zato, ker na drugačen način razlaga pojav naše družbe, v kateri moški izgubljajo patriarhalno vlogo ter postajajo poženščeni. Ne zato, ker bi bile ženske tako močne, pač pa zaradi pesticidov in drugih strupov, ki že v zarodku moškega naredijo drastične spremembe. Ko pridem do konca naredim povzetek.
___________________________________

Musek je pa pristal na moji polici brez tehtnega razloga. Na nek način paše v ta sklop knjig, očitno njegovo knjigo oz. študijsko čtivo potrebujem, sicer si ga ne bi kupila. Po moje mi bo prišla zelo prav na koncu vseh teh treh knjig, ki bodo, vsak na svoj način, zelo spremenile moj pogled na točno določene dimenzije naše družbe.

Nova vhodna vrata

Eno je neizpodbitno in to je, da moram do naslednje ejseni zamenjati vhodna vrata. Ker imam to smolo, da delam v stavbnem pohištvu in poznam malo morje različnih panelov za vhodna vrata, je prav, da začnem o tem, kakšna vrata bom imela, premišljevat že zdaj.

Ena slika od prej, preden sem razsula hišo …

… in ena od zdaj, ko je še v razsulu …

Da bodo belo/zelena ni dileme. Ker bo ves les temno zelen, fasada pa bela, bodo vrata v tej kombinaciji. DA bodo dvokrilna tudi ni dileme, čeprav mi to podraži vrata za cca 75%. Zdaj, ali bodo lesena, pvc ali alu, pa je drugo vprašanje. Glede na to, kaj je Zorica naredila z obstoječimi vrati, po katerih pleza in skače, sem v dvomih kakšna vrata kupiti. Ne bi rada imela neke čip variante, ker vem kaj to dolgoročno pomeni, da pa kupim Rodenberg in mi jih Zorica zmasakrira … Mal predrag špas. Kakorkoli … izbiram med naslednjimi vratnimi polnili:

Ta so mi zelo všeč.

Glede na to, da bodo v vratih dvojna krila, zdaj ali bodo simetrična ali ne je drugo vprašanje, ker če hočem naredit zamik moram kredenco umaknit od vrat. Najbolj se mi zdi, da se k hiši podajo vrata št. 4 zaradi ravnih linij, čeprav bi z veseljem imela 3 z vitraži.

Pozicije vrat nimam kam prestavljat. mogoče jih lahko za malenkost dvignem, širit jih pa ne morem. Seveda bi bilo lepše, če bi bila oboja vrata enako stran do podprnikov, pa če ena roka ne bi delno prekrivala vrat, ampak tko je, mene v bistvu ne moti. Motilo me bo edino to, če bom za vrata dala cca 3500 – 4000 evrov in jih bo mače spraskalo.

Ena opcija je sicer ta, da zamenjam samo krila, štok pa pustim. Da mi nekdo naredi nova lesena krila, seveda okrašena in z lepim steklom, ampak ta vrata je treba potem barvat, pa ker les dela znajo bit prepišna. PVC ali Alu torej. Najbrž pvc, ker so Alu še dražja. Če bo pa Zori skakala po njih jih bom pa s čim prekrila.

Čisto nova stran, čisto novo obdobje življenja

Utrujena sem, zmedena, žalostna, osamljena, zgubljena, obupana. Občutek krivde, ki mi jo, roko na srce samo na blogu, vsiljujejo ljudje, ki ne poznajo moje družine, ne vejo kako funkcioniramo, kaj vse se nam dogaja, je le še pika na i. Najbrž se moram kljub temu zahvalit nekomu, ki bedi na nad mano, da mi v osebni krog pošilja same takšne ljudi, ki se jim moje odločitve ne zdijo sporne, slabe, neumne, zlonamerne, itd.
Ta moment sem si predstavljala čez osem mesecev, septembra, ko bi obe hčeri peljala v isti internat. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da se bom v ponedeljek zbudila v mrzlo jutro sama in da bo postelja nasproti mene postlana. Moja tamala se je zbudila več kot 200 km stran nekje drugje in to je v bistvu najino prvo jutro, ko sva se zbudili narazen zaradi dogodkov, ki jih nisva pričakovali, zaradi sile, ki je stopila med naju. Ko sem jo včeraj zadnjič objela se mi je srce trgalo, v avtu sem jokala kot otrok, ampak zdaj sem ok, ker sva popoldan govorili in je po dooolgem času rekla, da se ima super, da je v šoli vse ok, da je vesela, ker je tam in da se mi vsi njeni prijatelji zahvaljujejo, ker sem jo prepisala tja. Ok, če je ona srečna, potem je moja nesreča najbrž kolateralna škoda vsega, kar se nama je zadnjega pol leta dogajalo.

Kaj pa zdaj? Kaj pa naj jaz delam zdaj? Ta čas, čas, ko bosta hčeri čez teden v internatu in za vikende doma, sem si pred leti predstavljala z Mojim. Zdaj bi imela midva končno čas zase, vsak dan bi se lahko posvečala le drug drugemu, pa … Eh, če bi vse to načrtovala, bi bila zdaj res skupaj, tako pa nisem. Vse to, kar se mi dogaja od avgusta dalje, se mi dogaja bolj ali manj nenačrtovano, in tako sem zdaj sama. Dobro, imam veliko knjig za prebrat, tudi prah moram pobrisati s polic in lahko bom spet jedla tisto, kar sem jedla leto dni nazaj, ko sem za vikende prihajala sem. Evrokrema ne bo zmajkalo v enem dnevu, tudi sladoled bo počakal v zmrzovalniku, a preden si organiziram življenje na novo, tako, da bom vedela kaj početi, ko pridem popoldan iz službe, da se mi bo dalo med tednom v kino in da se bom lahko tudi takoj po prihodu domov spravila v posteljo in odspala zimski spanec … se moram najbrž izjokati; izjokati občutek izgubljenosti, nemoči, osamljenosti, zapuščenosti. Saj na videz sem čisto ok, v službi vem za kaj se gre, znam se organizirati, znam postavljati smiselna vprašanja in razmišljati o poslu, ko pa pridem domov pa … sem zgubljena. Nekaj mi manjka … no, manjka mi tamala, manjkajo mi njeni objemi, njen smeh, pa njen telefon, ki je konstantno pozvanjal in me spravljal ob živce.

Ko sem se zjutraj zbudila mi je bilo tako slabo, da sem mislila, da bom bruhala. Ves dan me je bolela glava in nobena tableta ni pomagala. Bila sem kot omamljena, kot da nisem jaz. Na svoj telefon se sploh nisem oglašala, šele ko mi je tamala poslala sms sem prišla toliko k sebi, da sem trznila. Kot da bi malo umrla, za trenutek ugasnila in se resetirala. Sem, pa kot da me ni. Vsega je preveč, preveč. Zdaj … ali bo samo po sebi izzvenelo, ali pa bom eksplodirala, kot sem zadnjič na razgovoru za vpis tamale. Pravi ljudje, pritisk na pravi gumb in me je odneslo. Če bi takrat ravnatelj rekel, da je ne vzamejo v šolo … ne vem kaj bi naredila. Toliko enih stvari se mi je v zadnjem mesecu zgodilo, da nisem pripravljena prenest niti ene stvari več, niti enega šoka več. Nimam moči, nimam energije.
Na trenutke imam občutek, da me bo kar razneslo. Ko je dovolj JE dovolj. Zato se na prcanja o tem, da zavijam hči v vato, da nisem objektivna niti odzivam ne. Pa ne zato, ker bi imeli ti ljudje prav ali ker sama ne bi imela tehtnih protiargumentov. Teh je vse polno na tem blogu, ni se mi jih potrebno zmišljevat, so zelo realni. Nimam energije za to brezplodno idiotsko prepucavanje, sploh ne z ljudmi, ki me niti poznajo ne. V končni fazi … me mora brigat, kaj si misli o meni in moji družni nekdo, ki … ki mi ni nič? Za to sposobnost, torej za sposobnost ignoriranja mnenja okolice se moram najbrž zahvalit treningom iz rane mladosti, iz življenja v neki drugi vasi. Toliko dela imam sama s seboj in s svojim življenjem, katerega velik del je seveda moja družina, da mi niti na kraj pameti ne pade zgubljati energijo z virtualnimi sesalci krvi. V živo me tako ali tako nihče ne bo upal spotaknit.

Mrzlo je. Občutek imam, da sem prazna, da je moja glava prazna, da me manjka toliko, kot me je polno, ko sta doma tamali. Kdaj sta sploh zrasli? Kakor mi je po eni strani super, da je njima super, da ima tavelika v Mariboru kup prijateljev, da ji gre v šoli dobro in da ima dve čudoviti cimri, s katerima se noro dobro razume, pa da je tamala zdaj srečna tam, kjer je, kljub temu, da se zvečer ne stisne k meni, tako si po drugi strani v sekundi sebičnosti mislim »Kaj pa jaz? Jaz sem pa kar pozabljena, al kaj? Zame se pa nihče ne briga, kako mi je.« Pa mi je takoj naslednjo sekundo že žal, se že kesam, ker sploh pomislim na kaj takega. Morata it, prav je, da gresta, lahko sem ponosna na njiju in to, da smo sploh sposobne naredit tak korak s tako majhno kolateralno škodo. Saj smo povezane, se slišimo vsak dan po nekajkrat in še vedno jaz odločam o pomembnih stvareh, za ostale stvari morata pa skrbeti sami. Saj vesta, kje sem, vesta, da sem jima na razpolago 24/7 in da jima bom pomagala rešit kakršnokoli težavo, vesta, da jima ne bom težila, če bosta naredili traparijo, vesta pa tudi, kje je meja mojega razumevanja in ko sem včeraj vzgojiteljici v domu rekla, da bo tamala kot bubica sicer pridem sem in bo joj se je tamala samo kislo nasmehnila. Zame je 200 km pač mačji kašelj, ko gre za mojega otroka, pa naj bo v nevarnosti ali naj vanjo spravlja druge.

Danes je bil tako lep sončen dan. Piki in Zorica sta se naskakovala in pomislila sem, da mogoče poleti sploh ne bomo mogle nikamor it, če bo Zorica skotila.  Eh …maja dobim subvencijo, kredit sem zamrznila do julija, nova služba je super, v stari smo imeli prijetnega poslovilca, dobila sem knjigo, ki sem jo iskal več kot pol leta in me je čisto zamorila, skratka dogajajo se mi tudi pozitivne stvari. Zadnje presenečenje sem doživela danes, ko mi je znanka pokazala mojo kolumno o davčni olajšavi, ki ji jo je poslal njen ex češ, naj si prebere kako se računa olajšava za otroka. ))) Sej pravim, da se dogajajo tudi pozitivne stvari.

Pismo ravnateljici OŠ Ivana Cankarja Ljutomer

Po vsem, kar se je v teh dneh zgodilo, sem se odločila, da ravnateljici napišem pismo, saj ni bila pripravljena na srečanje oz. ni pokazala nobenega interesa za pogovor o dogajanju na njeni šoli. Pismo sem ji poslala, objavljam pa ga še tukaj. Naj bo javen opomin in v razmislek vsem tistim, ki pravijo, da vedo vse o nasilju na svoji šoli, ki delajo z otroki in ki mislijo, da smo starši papki, ki si ne upamo prestopiti šolski prag in zaščititi svojega mladiča. To je bila mogoče generacija mojih staršev, kjer sem bila še tepena, če sem domov prinesla obvestilo učitelja, moja generacija pa ni več (upam). Vsak otrok ima pravico do spoštovanja sovrstnikov in učiteljev, do pozitivnega šolskega okolja, do dobrega počutja in do tega, da se ga sliši, ko je v težavah. In moja hči je bila dolgo v težavah … pol leta. Pa se za to ni zmenil nihče, kljub temu, da sva opozarjali na to.
___________________________________________

Spoštovani!

Izredno sem šokirana nad vašim obnašanjem in obnašanjem vašega strokovnega kadra glede dogajanja v razredu moje hčere K. Ž.. Pričakovala sem sestanek, srečanje, pogovor z mano, hčero, glavnimi akteriji šikaniranja, ki mu je bila moja hči podvržena, pa očitno tega sestanka s hčero ne zasluživa oz. nisva pomembni za vas oz. za vas ni pomembno dogajanje, ki se vrši v prostorih vaše DRŽAVNE šole. Ob bok vašemu obnašanju naj postavim obnašanje na OŠ Matije Čopa, kjer se je ob ponovnem vpisu ravnatelj želel pogovoriti z mano, prav tako svetovalna delavka in smo skupaj predebatirali dogajanje v vaši šoli, razloge za odhod in ponovno vključitev K. v njej znano okolje. Tako obnašanje bi pričakovala od vas, pa ga ni.

Kot sem vam že omenila v telefonskem pogovoru in kakor vam je že znano, K. ni odlična učenka, nikoli ni bila, ima specifične učne težave, pri katerih potrebuje pomoč, ki pa je na vaši šoli ni bila nikoli deležna kljub temu, da sem na to takoj ob prihodu opozorila svetovalno delavko, nekaj kasneje pa tudi njenega razrednika. Od vašega strokovnega kadra bi pričakovala vsaj to, da bodo novo učenko želeli spoznati ter ji prisluhniti pri njenih potrebah, pa se z njo nihče ni ukvarjal, niti si vzel pet minut časa da bi jo spoznal (seveda bi lahko poklicali na prejšnjo šolo in se pozanimali o njej in če bi pokicali, bi izvedeli, da nikakor ni konfliktna oseba, da je zelo priljubljena med vrstniki in da zna reševati težave, ki jim je kos).
Dejstvo, da ni odličnjakinja še zdaleč ne pomeni, da je slab otrok, da je nezainteresirana za šolsko delo, da ne sledi pouku, kar ste mi vi navrgli, pa sploh ne drži. Žal Vam ocene pomenijo največ in Vi z njimi merite otrokovo osebnost. Zato pa imate odličnjaka, ki kadi travo in jo celo preprodaja svojim sošolcem (v prostorih VAŠE šole), kot sem vam tudi omenila v telefonskem pogovoru, pa je deležen vse podpore in zagovarjanja vašega strokovnega kadra. Seveda vašega obnašanja ne razumem in ga v celoti odklanjam, najhuje pa je, da ste vi in vaši učitelji tudi vzgojitelji naših otrok. Vaše obnašanje oz. vaše distanciranje, pomanjkanje zanimanja za dogajanje na vaši šoli je vse prej kot vzgojno, primerno in dopustno. Vaša naloga je, da otroke poznate, da veste, da niso otroci, ki imajo ocene manjše od 4, tudi delikventi in da se marsikakšen otrok s temi ocenami tudi težje uči oziroma potrebuje dodatno pomoč. Da tega ne veste priča dejstvo, da skoraj nimate dopolnilnega pouka. Ampak to je vaš problem oz. ne, to je problem otrok, ki obiskujejo vašo šolo, in njihovih starešv, ki niti ne vejo, da lahko na kakšni drugi šoli dobijo njihovi otroci dosti več, kot jim nudite vi na vaši, moj problem to ni več.

Meseca oktobra sem se prvič oglasila pri K. razredniku ter mu povedala za situacijo med K. in S. oz. njegovo klapo. Razrednik je obljubil, da bo stvari uredil, naredil pa je točno to, pred čemer me je K. svarila in zaradi česar mi ni dovolila obiska šole. Razrednik je k sebi poklical S. ter mu povedal kar je meni povedala K., čeprav je meni osebno obljubil, da tega ne bo storil. Naj razložim: K. in S. sta na začetku leta nekaj dni hodla, potem pa se razšla, ker K. ni bila pripravljena imeti spolnih odnosov s S., česar pa on ni želel sprejeti. Tudi to je ena od stvari, nad katerimi sem šokirana, saj nas starše praviloma vedno svarijo, da so mestne šole leglo slabega, podeželske pa leglo dobrega. Kakorkoli … od takrat dalje sta S. in K. na bojni nogi, s tem da je skoraj ves razred na S. strani, ker je lider, vodja, glavni, K. pa samo “ena pritepenka iz Kranja”. Ko se je postavila v bran sošolcu M. (in se z njim spoprijateljila), za katerega tudi vi baje veste, da ga že leta pretepajo in zaničujejo (M. mi je sam potrdil, da veste za nasilje, ki se dogaja nad njim), tepejo pa ga S. in njegova klapa, je S. stopil do M. ter ga povabil v svojo klapo, da bi K. ostala brez prijatelja. Podobno se je dogajalo s sošolko S., tako da K. praktično ni mogla tkati prijateljstev, ker jih je S. sproti uničeval.

Tudi učitelji do nje nimajo korektnega odnosa, saj se je sorazrednik tako dolgo izživljal nad njo, da sem morala poseči sama vmes in prekiniti maltretiranje. Obtoževal jo je, da kadi in kadarkoli jo je videl, da je bila zunaj ali ob vratih jo je spraševal če kadi, pa da on ve, da kadi, itd. Kasneje mi je razložil, da je to vzgojna taktika, da je želel na tak način doseči, da bi mu K. priznala da kadi, čeprav je nikoli ni videl kaditi, niti je nikoli ni zavohal. Tako obnašanje odločno zavračam in ga obsojam, kar sem učitelju tudi povedala, pa mi je odvrnil, da sem samo zoprna mama in da on tako pač vzgaja otroke. Absurd brez primere, ki bi ga bilo potrebno javno obelodanit in zahtevat učiteljev odstop. Na tem mestu naj samo omenim, da se je tudi razrednik drl name, čeprav za to ni bilo nobenega vzroka in drl se je tako zelo, da so učenci slišali dretje na hodnik. Tudi to je eden od razlogov, da imam o vaši šoli in strokovnosti vašega kadra slabo mnenje in se veselim odhoda hčere iz vaše šole.
Zavedam se, da ste podeželska šola, ki je umeščena v okolje, kjer starši najverjetneje še vedno zelo čislajo učitelje in se ne upajo postaviti na otrokovo stran tudi ko je evidentno, da se mu v šoli dogaja krivica. Sama ne spadam v to skupino staršev zato sem tudi – po vaših besedah – prvi primer v vaši karieri, ki se ne strinja z vašimi metodami dela in obsojam obnašanje in ravnanje vašega strokovnega kadra. Na tem mestu želim, da je jasno, da govorim o točno določenih ljudeh iz vašega učiteljskega kroga, ne o vseh na splošno. Naj ob tem izpostavim tudi učiteja za fiziko, ki v dveh mesecih ni uspel K. določiti roka za popravo pisne ocene, dogovorjane sta bila, da naredi plakat, pa ji ni dal niti termina niti snovi, ki naj bi jo predstavila. Šele danes, dne 27.01. je bila na preduri vprašana, za to, da bo vprašana, pa je izvedela dva dni prej. DVA MESECA … je čakala na to, da popravi oceno. Sramotno.

Za konec naj povem še to, da močno upam, da boste v bodoče na uvodnih govorih ob začetku šolskega leta pazljivejši in ne boste govorili stvari, ki jih v praksi ne izvajate. Na vaši šoli sta prisotna tako fizično kot psihično nasilje, ki jima vaš strokovni kader ni kos in ki ju ne znate prepoznavati. Priporočam vam strokovno usposabljanje za prepoznavanje psihičnega nasilja v vseh njegovih odtenkih. In pa, seveda, resno jemanje opozoril, pa naj bodo s strani otrok ali njihovih staršev.

Lep pozdrav,

Katarina Žarki

Zakaj do pijanih voznikov ne bi smeli čutit empatije

Video, ki zbija empatijo do povzročiteljev prometnih nesreč na stopnjo O. Zato pravim, da bi bilo bolje, da se pobijejo sami med seboj.