11. marec 2010
Pa me ne, mama. Da veš. Nič me ne tepe moj jezik, nasprotno, moj jezik je moj zaščitni znak.
Ko sem bila majhna mi je mama neštetokrat rekla, da preveč jezikam, da me bo to še teplo, da ne znam držati jezika za zobmi in da naj se ga naučim brzdati, sicer me bo še tepel. Pri skoraj 37 letih že lahko rečem, da moja mama niti kar se tega tiče ni imela prav. Mah kaj prav, pojma ni imela kdo sem jaz in kako le bi, ko ni bila sposobna prepoznavati pozitivne plati mojega dolgega jezika. Prav zaradi njega sem ji lahko pri 8 letih povedala kaj sem videla v spalnici, zaradi njega sem ji vedno preveč nazorno povedala kaj si mislim o njej in očetu in jap, tudi zaradi njega je imela ona velike težave z najinim odnosom. Če česa nikoli nisem počela nisem nikoli taktizirala, se šla političnih igric, zahrbtnega in pritlehnega spletkarjenja, res pa je tudi to, da nikoli nisem znala obdržati skrivnosti. Kar pa je bilo na drugi strani spet ok, ker zaradi tega niti nisem v sebi držala negativnih in travmatizirajočih doživljanj. Niti danes mi ni težko ali nerodno o čemerkoli govorit in ko govorim o posilstvu je to včasih vse prej kot prijetno … za mojo okolico, seveda.
Ljudje me imajo za odkrito osebo. Kar tudi sem. Včasih celo .. kako že rečejo … brutalno odkrita. To pomeni, da ne zavijam v celofan. Pa zavijam, kadar se meni zdi to potrebno, a to je zelo zelo redko. Ker od ljudi pričakujem enako stopnjo odkritosti kot jo dajem jaz se na momente blazno zabavam ko vidim kako kdo preračunava ali bi mi kaj rekel ali ne, pa kako bi mi to rekel, pa kdaj … Ena od mojih lastnosti je tudi ta, da človeku takoj, ko dobim občutek, da ni vse ok naravnost rečem »Ej a ti mene ne maraš«, »Maš ti problem z mano«, »Jaz bi se rada s tabo dobro razumela, ker delava skupaj, zato mi povej, če te kaj moti, kar naravnost povej, da takoj rešiva zaplet«. Ne, nimam ne volje ne časa zgubljat karkoli od tega s takimi donosi, s prikritimi zamerami, z zahrbtnim opravljanjem ali, bože ne daj, prikritim sovraštvom. Zdaj ali je to ljudem okoli men ok ali ne … mi je figo mar. Vseeno mi je, kaj si mislijo, naj fejkajo prijaznost do mene, če se jim da, naj nosijo prisiljen nasmeh in me z muko pozdravijo, dol mi visi. Kdor mi ima kaj reči naj mi reče v obraz, pa lepo ali grdo. Sama vem, da se do ljudi na splošno ne obnašam grdo, sovražno ali nespoštljivo, res pa je, da ko mi enkrat stopiš na čevelj da ne rečem da pazi, ampak pohodim nazaj tako ene trikrat močneje. Za vsak slučaj, da me taisti osebek ne bi spet pohodil.
Moj jezik mi omogoča samozavestno komunikacijo. Nimam težav s komerkoli govorit, niti me ni sram, če zajecljam. Povem, da jecljam če sem živčna, se nasmehnem in govorim dalje. In potem mine. Ok včasih se zalotim med govorjenjem ko sama pri sebi pomislim »pa kaj hudiča govorim, a se ne znam izklopit«. Takrat včasih potem kar sredi besede rečem recimo »…brbnrbrbrbr ,,, sej ni važno, se opravičujem, jezik mi je ušel z vajeti …«, včasih pa se tudi post festum opravičim, če mislim, da sem pretiravala. In opravičilo je iskreno.
Moja tavelika ima tudi dolg jezik. Včasih me spravlja ob živce, sploh kadar se prepirava in moje argumente sesuva s protiargumenti. Prideva tudi do točke ko rečem »zato ker sem jaz tako rekla, ker sem tvoja mama«, na kar ona odgovori »ja bravo no, argument močnejšega, Je zmanjkalo municije?«. Dddd pa kdo je tega otroka učil tako odgovarjat. J)) Ne ne, na njen jezik sem zlo ponosna. In ko mi je tamala zadnjič rekla, da bi ona tudi rada tako govorila kot govorim jaz, da bi znala ljudem, ki nimajo pojma, povedat kar jim gre (nanašalo se je na dogodek na CSD-ju) sem se le kislo nasmehnila. Ej mala, tisto je bilo primitivno, naučit se moraš inteligentno sesuvat nasprotnika., čeprav to včasih ne gre, ker ima nasprotnik prazno glavo, pa ga je treba s primitivkami zbudit. Ampak bo, tudi ona bo nabrusila svoj jezik in ko me bo prvič zabila v steno z njim ji bom čestitala. 
10. marec 2010
Zapeljala sem se do Mercatorja, ker mi je bil najbližji. Nameravala sem kupiti Dnevnik, ker bo v prihajajočem Objektivu članek o preživninah, v njem pa bo tudi moje mnenje oz. moje pisanje na blogu. Ne vem kdaj izhaja Objektiv, danes ni izšel. J Ko sem šla mimo blagajne in rekla da nisem nič vzela, da sem iskala Dnevnik zaradi določene priloge in prodajalka je rekla »Čakte, bom pugleala. Punavad napišejo zravn k´tera priloga je ke.« Ahahahhaha … Debelo sem jo pogledala »O mater, vi mate pa čist gurenski naglas«
»Ja ja, vi tut a ne.«
»Ja. O kok je lepo slišat ta naglas, ste me kr na gurensk premaknla.«
»S ke pa ste,« me je vprašala.
»S Krana, pa vi.«
»Z Jesenic.«
»Ja sej poj ste pa vi še bl gurenka k jest.«
Iz trgovine sem odšla nadvse dobre volje. Za trenutek se mi je zdelo, da odhajam iz Mercatorja na kranjski avtobusni postaji, v katerega sem nekoč velikokrat zahajala. Niti sanjalo se mi ni, da v Ljutomeru živi še kak Gurenc, ki celo NE guči, ampak guvuri. Uau … noro. Zemljakinjo imam. J))
Ne, kako je to po svoje čudno. Ko smo v svojem domačem okolju bentimo nad ljudmi okoli sebe in včasih celo rečemo, kako fino bi bilo, če bi se preselili stran od njih, ko pa se peljemo ven iz svoje domače okolice, ko smo res že tako daleč, da so okoli nase same tuje registrske tablice – v mojem primeru MS in MB – in večina ljudi govori drugo narečje, smo pa čist hepi, ko srečamo svojo reg. tablico, ko slišimo našo guvurico. SE spomni, ko smo se s tamalima vozile na Švedsko in smo pred sabo zagledale avto s KR tablico. Kok smo ble vesele … Kot bi nam kdo dal 100 evrov.
Mimogrede: da neb kdo mislu, d mi gurenci ne mormo tko guvort, d ns nuben ne zastop. Mi lohk tok samoglasnikov pužremo, da ns nau nuben zastopu. Ampak midve nisva tako govorili, naju je ženska, ki je zlagala artikle na trak, razumela. Medve sva se pa kr neki nasmihali druga drugi.
»No, pridm pa jutr pugledat, če bo že. Sj n vem kdaj sploh izide tale Objektiv, enkt bo že.«
In zdej bom šla najbrž vsak dan tja. Dokler ne izide ta frdaman Objektiv.
9. marec 2010
Te slike sem posnela, ko je bilo okoli hiše veliko snega. Posnela sem jih zato, ker me je v bistvu fasciniral ta moker pas na steni. Stene so namreč tople, tako zunaj kot noter. Toplota se akomulira v zemlji in potem izhlapeva (?) ko je v okolici hladneje. Hmmm … drugače si tega ne znam razlagati. Mimogrede: debelina sten je 60-80 cm.
Ta moker pas je nastal samo na tistem delu hiše, v katerem kurimo, drugje je bila stena taka:
Tale stik je še posebej zanimiv. To je na tisti strani, ki ni ogrevana, in sneg je padal na odprto steno ter tem tudi obstal. Če bi ogrevala tisti del bi se stopil.
Zanimivo, mar ne. Zanimivo je tudi to, da ogrevam sobo 75 m3 s pečjo, ki baje zadostuje za prostor 65 m3. Še bolj zanimivo je, da toplota ne uhaja skozi strop. Na njem imam namreč samo deske in na njih položeno izolacijo deb. 15 cm.
Ko ogenj ponoči ugasne se zdi, da je zjutraj hladno v sobi, a ko grme v kopalnico, ki je res na odprtem in se vrnem nazaj v sobo je soba … zelo topla.
9. marec 2010
Na prvi pogled ni prav nič posebnega. Jaz, moj oče in eden od patrov Štepanjske cerkve. Ne vem kje smo bili, vem pa, da smo šli na nek izlet. Niti ne vem koliko sem bila stara, vem pa, da sem bila 11-, ker smo se v mojem 11 letu selili na vas. Niti mi ni jasno zakaj je šel oče na izlet z mano, ker nikoli ni hodil v cerkev, to pa je bil cerkveni izlet, ampak ok, najbrž njegova verska opredeljenost ni bila pomembna (v resnici nikoli ni bila pomembna, ker je nas vzgajal tako, kot je rekla mama, torej vsako nedeljo obvezno k maši). Mislim da je bil to izlet za prvo obhajilo, ne bom pa trdila. Takrat sem še nosila kite.
Ta slika je posebna iz nekega povsem posebnega razloga. Ko je bila posneta vem, da sem bila nadvse ponosna, da sem tam z očetom, da je šel oče z mano, da MOJ oče stoji zraven mene. Imela sem oblečeno tisto majico, ki mi je bila itak zelo pri srcu, tudi hlače so mi bile všeč, kite sem imela spletene kot vedno, in bila sem tako zelo zelo ponosna na očeta. Moj oče …
To je najin zadnji objem. Zgodil se je na dan, ko sem naredila zagovor diplome. Sestra mi je pripravila malo slavje in nanj je prišel tudi oče. To je bilo najino prvo prijazno srečanje po enajstih ali dvanajstih letih. Ko sem ga zagledala tam in ko sem videla, da je prijazen, da je dobre volje in da mi je prišel čestitat sem ga objela po … kaj vem … Sploh se ne spomnim, kdaj sem ga pred tem zadnjič objela. Jokala sem kot dež, na vseh slikah sem tako objokana … od sreče, da sem se z očetom končno po toliko letih spet pogovarjala tako, normalno, prijazno, vljudno. Da sem mu po toliko letih rekla, da ga imam rada in da sem ga strašno pogrešala. Kadar gledam tiste slike vedno jokam … Moj oče … mislim, da nikoli ne bom prebolela njegovega obnašanja do mene, njegove ignorance, ponosa, njegove večne nezadovoljenosti z vsem, kar sem naredila. Nekoč je rekel, da sem nekaj povedala zelo pametno in spomnim se, kako ponosna sem bila na njegovo pripombo. Eh, takrat sem bila tudi še froc, potem, ko sem odraščala in ko sem postala mati se ne spomnim, da bi me kdajkoli pohvalil, potrepljal, mi rekel kako res prijazno besedo. Katarina, sine … J Ko me je poklical in je ves hodnik na Sr. Kemijski šoli odmeval od »Katarinaaa sineee« mi je bilo po eni strani tako nerodno. Da mi je rekel sine mi je šlo vedno po malem na živce.
Potem pa je prišlo tisto z mojim polbratom, pa tisto z Mojim, ko ni smel več tja in sem jaz zaloputnila vrata med nama. Ni se mi dalo več, niti zdaj se mi ne da. Niti v resnici ne vem kdo je on, poznam samo svoja čustva do njega, do mojega očeta, do katerega bi morala čutit strah, spoštovanje in avtoriteto, moral bi mi biti v ponos. Do njega bi morala čutit to, kar sem čutila do dedka, pa … nekako nisem. Nekaj časa ja, potem pa ne, ko sem dojemala njegova dejanja, obnašanje, ko je mama zaradi njega jokala, ko sta se prepirala. Nisem ga sovražila ker me je kaznoval, ker me je pretepel. To je bilo … nekako samoumevno. Mama me ni, torej me bo on. Sicer so pa vse moje prijateljice pretepali očetje, torej … Že s tega naslova me je moralo biti očeta in vseh drugih očetov po malem strah. Težka roka in to …
Na nek poseben način preslikavam očeta v svoje potencialne »za vedno« partnerje. Oče mojih otrok mu ni nič podoben. V ničemer. Moj … moj pa ja. Visok, temen, poraščen, globok glas, velike dlani … In z njim sem bila pripravljena ostat do konca življenja. In Moj je bil do sedaj edini, s katerim sem bila pripravljena bit za vedno. Pa ne, da bi ga iskala. Tista teorija, da ženske iščemo kopije svojih očetov ni čisto 100%. Jaz nisem iskala, ker nisem niti upala pomislit, da lahko dobim kaj takega. In ko sem dobila sem mu mirno predala žezlo avtoritete ter mu izrekla spoštovanje. Tisto, ki sem ga čutila do očeta. Ker je pač velik, ker je močan, ker on že ve kako je treba in zna. In ko bom spoznala naslednjega takega, ki bo podoben mojemu očetu, se mu bom prav tako prostovoljno pokorila, dokler ne bom ugotovila, da tega ni vreden. Kot ni vreden moj oče … joj, to res ni treba, da postane pravilo.
Skratka na tej sliki sem bila blazno ponosna nanj oz. na to, da stojim zraven njega. In stojim zelo pokončno. Kot je stal moj oče. Ja, imela sem ga neizmerno rada. Nekoč …
8. marec 2010
Tole sliko sva sa tamalo posneli pred kakimi dve mi leti za en članek v neki reviji. Tele stolpnice bodo v spominu tamalidveh ostale kot sinonim za “prijetno, konfortno, zanimivo”. Ne glede na to kako sta se obe na začetku otepali selitve v ta geto, sta šli iz njega mnogo težje kot pred tem iz katerega koli drugega kraja.
Moja birma. OMG … prvič v življenju sem imela trajno. Mama mi je sešila obleko, iz svile, če se ne motim. Blago je bilo izredno drago, čevlje v tej barvi smo komaj našle, jaz pa sem vse skupaj slekla takoj, ko smo prišli domov. To definitivno nisem bila jaz.
To ni oče mojih otrok. )) Tony … dve leti in pol nazaj. tisto poletje smo šli tudi skupaj v Bihać. Bilo nam je Lepo. Kar se tiče te slike bi bilo vredno dodati, da se moji hčeri nikoli nista bali nobenega človeka. Govorim o barvi polti in narodnosti. To si štejem v velik plus. Nimata predsodkov do nikogar, ljudi ocenjujeta glede na karakter.
Pineta … osem let počitnikovanja v Pineti pri Novigradu. Tale slika je izpred štirih let. Kako sta bili še … nedolžni, otročji, … Joj, prehitro gre čas, otroci prehitro odraščajo. Letos gremo prvič skupaj na počitnikovanje. Vse tri se že veselimo.
8. marec 2010
Mislim … dejstvo je, da ne vem kdaj sem se nazadnje spovedala oz. kdaj se bom, če se še kdaj bom. Vem pa, zakaj se več ne, zakaj že dolgo več ne hodim k spovedi in k sveti maši in k obhajilu.
Kar nekaj let je že od takrat. Kakih deset, enajst. Ko sem nek večer želela it k maši v Frančiškansko cerkev sem pomislila, da ne morem k obhajilu, ker že dolgo nisem bila pri spovedi in bi bilo prav, da se najprej pokesam. Če sem čisto natančna sploh ne vem če sem kdajkoli v življenju šla k spovedi in se spovedala »resnih, pravih« grehov. Spomnim se samo tistih »otroških« v stilu nisem ubogala očita in mamice, jezikala sem, kregala sem se s sestrama, nisem pospravila postelje, itd. Brez vezni grehi, omembe nevredni a v tistih otroških časih nisem vedela kaj drugega povedati kot to. In pokora je bila vedno ista, pet Zdravih Marij in tri Očenaše. Vsakič, ko sem odhajala iz spovednice proti oltarju sem imela občutek, da sem se očistila in da se zdaj spet lahko osvinjam, ker bom šla tako ali tako slej ko prej spet na čiščenje v spovednico. Nikoli mi niti ni bilo res žal, da sem mami in očetu odgovarjala, da sem se kregala s sestrama. Eh, to je bilo sestavni del življenja, kaj se bom tega kesala in obljubljala, da se bom poboljšala. Ne bom se, itak da ne.
Pa so leta minevala in sem odrasla. Ko sem bila s taveliko noseča že nisem več hodila v cerkev. Ravno o tem sem zadnjič premišljevala, kako neuspešen je bil poskus indoktrinacije katoliške vere v mojo kri. Če je bila babica zelo verna, če je mama verna, sem jaz tipični primerek ateizma, kar pa kljub temu ne pomeni, da nimam v krvi nekaj »tega ne smeš, bog vse vidi, bogu se zahvali, tega se moraš kesat …«. Če nekaj tega ne bi imela v sebi bi šla tistega večera mirno k obhajilu, pa nisem šla. Nekaj časa sem potem premišljevala kam naj grem k spovedi in komu naj se spovem, komu naj povem »ta velike in ta prave grehe« in ko sem slednjič ugotovila, da se jih tako ali tako ne sramujem, da ne obžalujem ker sem jih naredila in da bi jih spet, če bi bila na tistem mestu, sem se odpovedala sveti maši in obhajilu. Nič od tega mi ne pomeni toliko, da bi šla v spovednico in se pokesala ker sem zapustila očeta svojih otrok – predvidevam, da bi bila pokora sprava z njim, ali da sem naredila dva splava – nimam pojma kakšno pokoro bo dobila zato, mogoče 2000 Očenašev, ali ker sem imela toliko ljubimcev – mogoče bi bila pokora 20 let vzdržnosti, ali ker ne govorim s starši … Same take stvari, ki mi jih ne more biti žal, ker sem vse delala pri polni zavesti in bi se za vsako lahko odločila drugače, če bi se seveda hotela. Kako naj se post festum potem kesam in grizem in si nalagam občutek krivde, če mi je kristalno jasno, da tistih dveh otrok nisem ne mogla ne hotela imet, da z mojim ex za živo glavo nočem bit več in da nimam nobene potrebe prit domov na govejo župo. Mislim … čemu bi koristila taka spoved? Kdo bi imel kaj od tega? Samo zaradi zunanjega videza, zaradi zadoščenja pravilom, da je treba it k spovedi preden se gre k obhajilu? Mislim … mar ni tako, da greš lahko k obhajilu samo čistega srca, torej brez greha in brez slabih misli? Spomnim se, ko sem kot najstnica hodila k nedeljskim mašam in sem gledala kdo vse hodi k obhajilu. Pa sem včasih mislila kako ni tiste X sram, da si upa it k obhajilu, ko pa vsa vas ve, kakšna je. Pa ona Q ali oni Y, ki je pokvarjen v dno duše, pri maši pa skloni glavo pohlevno kot kako tele in stegne roko po hostiji. Golazen hinavska … No, jaz tega nisem hotela naredit, nisem pa niti hotela it v tisto črno omaro ob steni in reč »moji grehi so … ne sesam stanovanja, ne nategujem rjuhe na jogiju, ne likam perila in včasih peljem hčeri na đank fud«. Ddddd …
Me prav zanima, če bom na smrtni postelji, seveda če mi bo dano umreti na postelji, klicala k sebi duhovnika in hotela zadnjo spoved ter maziljenje. Hmmm … mogoče se bom tik pred zdajci ustrašila morebitne božje sodbe, s katero so me vsaj 15 let strašili in se pokesala vseh grehov, ki jih zdaj ne dojemam kot take. Ali pa bom, kar je definitivno bolj verjetno, rekla hčerama, da se vidimo v prihodnjem življenju in da upam, da bosta moja starša.
6. marec 2010
Si srečna?
Ne, imam pa srečo.
Ko me je med oblačenjem vprašal če sem srečna sem za hip obstala. Srečna? Kakšno vprašanje pa je to? Govoril je dalje, kot da sploh ne bi videl, da mi ni ok, ker me to sprašuje, ker … halo, pa ne more me tega spraševat nekdo, ki mi je pred letom dni naredil luknjo v srcu in se po letu dne še vedno kdaj pa kdaj s prstom zarije vanjo. Kaj ti pa je? Kaj tebe briga če sem srečna ali če nisem? Te jaz kdaj vprašam če ti je ok kako živiš? Niti tega te več ne vprašam če si si kaj premislil glede naju, ker me itak več ne zanima. Ja ok, odvrne, sej jaz vem, da si srečna. Imaš dve čudoviti zdravi hčerki, dobro službo, hišo … S tem svojim razmišljanjem me je čisto vrgel iz tira. Nočem se takih stvari pogovarjat z njim, ker … ker sva skupaj samo zaradi seksa. Dobro, pa zaradi kave in dveh čikov, ki jih zraven pokadiva, pa zato, ker so mu všeč moje oči, meni pa njegov naasmeh. In tukaj se zgodba konča. Niti nočem vedeti, niti me ne zanima če je on srečen. Njegova sreča ne zavisi od mene, moja pa ne od njega. Ok, če že hočeš vedeti … bila bi še bolj srečna, če bi doživela tisti pravi orgazem, o katerem ti že toliko časa govorim. In če ravno vrtaš vame ti povem še to, da bi bila še bolj srečna, če bi se začel obnašat kot se sposobi za odraslega moškega, ne pa da lahko delam s tabo kar mi paše. Poškilila sem k njemu in za trenutek uzrla njegove oči. Ok, zdaj bo menda nehal najedat s to srečo. Sicer pa, sem se vzravnala, se spomniš, ko sva začela, pa si rekel, da hočeš, da seksam samo s tabo. No, ne seksam samo s tabo. Lahko bi pa ne, ker seks s tabo ni vrhunec umetnosti, ker tudi ti seksaš z drugimi in ker bi bila to zguba časa. Sam si rekel, da ne moreva bit skupaj kot par zaradi nekih glupih razlogov, in ej, zdaj niti nočem bit s tabo kot par. Kar lahko dobim vzamem, pritožuješ se ne, če se boš pa po tem dnevu počutil kot moška kurba je pa to tvoj problem. Pa ne najedaj mi s to jebeno srečo, ker veš, da mi je ok in veš kaj mi manjka. Ta srečanja s tabo bi takoj zamenjala za nekoga, ki bi me imel rad in ki bi me po seksu pocrkljal. Ja vem, da me ti tudi, ampak ti me radi reda, on bi me pa zato, ker si to želi. Vedela sem, da bo jezen. Da sem mu rekla, da nisem samo z njim, je bila taktična poteza. Zanima me kaj bo naredil. Če me bo hotel imeti samo zase se bo zdaj pač potrudil in me toliko očaral, da bom samo z njim, če ne … Hej, komu mar. Te tri poze, nekaj poljubov in kava z dvemi čiki … Eh, samo zaradi tega in njegovega nasmeha valjda ne morem celo življenje tripat nanj.
Komaj sem čakala, da stopim v dvigalo. Njegovo vprašanje mi ni in ni šlo iz glave. Nikoli se ne sprašujem ali sem srečna. Jaz sem. Zdaj če sem pa srečna ali ne … če mi v globalu nič ne manjka sem valjda srečna. Ali mi tudi lokalno ne sme nič manjkat, da bom lahko rekla, da sem srečna? Fak, ne morem bit nesrečna zato, ker imam mrzlo kuhinjo, ker nimam urejene mansarde in ker mi avto žre olje. Ali so to že dobri razlogi za “biti nesrečen”? V bistvu … če bi lahko izbirala kaj bi imela, bi imela tko ene pet moških, ki bi jih menjavala. Za seks, ne za drva sekat. In noben od teh ne bi hodil k meni, ampak jaz k njim. Sicer pa dva že imam, še tri, pa bo to to. Eh, neumnost. Pa v bistvu ni. Ko sem se zadnjič z nekom pogovarjala o tem, da bi imela resno vezo sem spoznala, da se prav tega najbolj bojim. Groza me je že same misli, da bi imela ob sebi moškega, ki … bi mu zaupala. Huh, mislim, da je bila šola pri Mojem več kot uspešna. Še lastni senci zdaj včasih ne zaupam, kako bom moškemu. Zato pa mi je, da si naredim šopek plitkih poznanstev, ravno pravšnjih za seks, pa za nič več. Kava in čik sodijo v kategorijo “seks”. In z moškimi, od katerih vem, da ne morem dobit več in ki tudi vejo, da od mene ne morejo dobiti več.
Halo, maš čas? Ob pol semdih? Fajn, pridem.
In potem pridem, se dava dol, uro, dve in grem domov. Ej, hvala za seks. S tem stavkom nekako zakoličiš dogovor, ki ga imaš. Ne kliči me med tednom, ne sprašuje kako sem, še najmanj te briga moja sreča. Če me rabiš pošlji sms, če te rabim ti ga pošljem jaz in to je to. Ne bova šla skupaj v kino, ne bova se sprehajala po Lentu držeč se za roke, ti in jaz se lahko srečava samo v tvoji spalnici.
Sem srečna? Prijateljica mi je rekla, naj mu rečem, da nisem srečna, imam pa srečo. Zanimiva besedna igra. imam srečo … imam. Ko gledam kupček položnic ki je zdaj za ene 12 listkov manjši sem še kako srečna. In ko vem, da sem na dobri poti, da svoje finančno stanje po dolgih letih spravim v normalo sem tudi srečna. Pa ko mi je tavelika rekla, da bi šla po srednji šoli na Likovno akademijo sem tudi srečna. In ko primem Zorico okoli trebuha sem tudi srečna. Ma sej sem 24/7 srečna. Samo takrat nisem, ko zaslišim “aaaaa…aaa…aaa” in potem vidim moško postavo odhajati v kopalnico nisem ravno srečna. Ker vem, da bi lahko bilo drugače. In bo. Ampak ne s tem in ne z onim, temveč z nekom čisto tretjim.
5. marec 2010
Ko sem lansko leto aprila ali maja že tretjič nekaj dni pred plačo gledala v Proklik, v katerem je bilo daleč premalo denarja za plače, sem se odločila, da nočem delati v podjetju, v katerem še nekaj dni pred plačo ne bom vedela ali plača točno določeni dan v mesecu ali ne Izkušnja iz prejšnjega podjetja je bila dovolj močna, kajti tam sem pustila ne samo skoraj pol milijona tolarjev nadur, temveč sem bila nekaj mesecev tudi brez redne plače, dobila nekaj na roke, pa potem vračala, ko je prišel denar na račun. Kot je rekel sin Ivana Selinška, prijatelji te pokopljejo. Pokopali so njegovega očeta, grob kopljejo tudi podjetju, v katerem sem delala sama. Pa me direktor ni poslušal, kje pa. Halo, kaj je lepšega kot delati s prijateljem, z zemljakom, ki ti bo zagotovo plačal. No, pa niso plačali in tudi tisti, ki se je najbolj duval kako bo pa v letu 2009 res vse plačal in na valuto ter po situacijah … Ko samo pomislim v kakšen posel je podjetje šlo brez ene same garancije ali zavarovanja plačila …
O tem lansko leto nisem hotela pisati, ker je bilo presveže, ker se je dogajalo, a dejansko je bil en od razlogov, zakaj sem na vsak način hotela iz tistega podjetja prav ta negotovost ali denar za plače bo ali ne. Pa pred tem ni bilo težav ne z denarjem ne z plačili, zapadle obveznosti sem plačevala redno, točno, brez težav. Potem pa … Res je, da plače niso zamujale vse do februarja, ko sem jih sama še zadnjič dala »skozi«. Moja skepsa je bila tozadevno vsaj za pol leta preuranjena, kako pa bo oz. je sedaj, pa ne vem več. Vsekakor sem sama izredno vesela, da delam v podjetju, ki je finančno stabilno, ki nima izvršba za zapadle terjatve in ki ima kljub situaciji v gradbeništvu pozitivno prihodnost. Za to se moramo seveda zahvalit direktorju, ki ne vlaga v jahte in vikende, pač pa v stroje, v proizvodnjo in nove proizvode. Mislim … to je vredno občudovanja.
Sama sem se že nekaj let nazaj naučila, da v poslu ni prijateljev. Pri pogodbah in denarju se vse konča in kar se mene tiče ne sklepam tovrstnih prijateljstev. Veliki objekti me ne zanimajo, pa tudi sicer me objekti, ki nimajo zavarovanjih plačil ali nakazanega avansa ne prepričajo. Raje ne delam. Pri tem sem vztrajala tudi v prejšnjem podjetju, žal neuspešno, ker je bila filozofija lastnikov drugačna. Ampak to v končni fazi ni več moj problem, bi pa bil, če zaradi nespametnosti lastnikov ne bi dobila plače. In to pač ne nespametno, če kupcu verjameš samo na besedo in stisk roke. Amnezija dokazano kroži med takimi partnerji. Pika na i pa je prodajalec, ki ni sposoben oziroma je tako malomaren, da računov ne izstavlja pravočasna, temveč z nekajmesečno ali celo letno zamudo.
Žal mi je, da je uspešen poslovnež storil samomor. Nimam občutka, da so tovrstni ljudje labilneži in slabiči. Da vzdržiš tak pressing, da se je sposoben podat v tak posel kljub riziku – eno je, če že vnaprej veš, da določena stvar nebo nujno speljana do konca, drugo pa, ko veš, da je denar za posel zagotovljen in ko vidiš, da se npr. stanovanja prodajo – … za to že mora človek biti psihično stabilen. Ljudje, ki jih poznam in ki so poznali preminulega pravijo, da tega nikoli ne bi pričakovali do njega, so pa vedeli, da je v groznih težavah, da mu ne plačajo že izvedenih del. Veste, koliko časa traja, da izvršba pride okoli? Leto do dve, tožena stranka se lahko pritožuje v nedogled. Država torej nima volje poskrbeti za plačilno disciplino. A tudi država daje 120 in več dnevne plačilne roke, tako da …
Kar se tiče Gradisa skupine G … tudi sama sem delala z njimi. Pred leti. Spomnim se slikopleskarja, ki je do tedaj delal zanje. Kolikokrat je prišel v podjetje ponižno sedet in čakat na pet minut pogovora z odgovornim, v teh petih minutah pa je samo prosil, naj mu plačajo tisto, kar je že naredil in je bilo prevzeto. Meni bi se utrgalo. Ampak jaz se ne bi ubila, jaz bi ubijala odgovorne. A tega nihče ne naredi, pa se potem debeli mastni bogovi krohotajo zavaljeni v svoje udobne naslanjače … bodo že plačali … Ko sem sama pred mesecem dni zadnjikrat rekla direktorju podjetja, za katerega smo delali zamenjavo oken na enem objektu, da nam dolguje že dve situaciji in da je skrajno svinjsko od njega, da je ta denar, ki ga je že dobil, preusmeril v svoje druge projekte, se mi je samo zarežal in skomignil z rameni. Bo že, saj bo plačal, saj bo. Eh, če bi bila jaz direktor …
Tudi v Vegrad je pred leti eden od mojih šefov hodil prosjačit, se poniževat, dajat dodatne popuste, pristajat na asignacije, da je končno le dobil plačano tisto, kar je v preteklosti naredil.
Kadarkoli sem sama v poziciji odločanja ali posel vzeti ali ne vedno zahtevam avans. Drugo me ne zanima. Ni avansa ni posla. Ok. Ampak nisem vedno jaz v tej poziciji, pa se potem lahko le sama zase pizdim, ko že vnaprej vem, da bo posel polomija. Ker praviloma vedno je, kadar kupec ni pripravljen dati niti menice kot garancijo, še manj bančne garancije, avansa pa itak ne. Ampak to sem jaz.
Včasih premišljujem kaj pripelje podjetje tako daleč, da se začne potapljati? Pohlep lastnikov, prevelika lakota po denarju, ki ga vidijo v velikih poslih? Malomarnost, s katero se poslov lotevajo (plačil ne zavarujejo)? Naivnost lastnikov, ki mislijo, da se na takih poslih mastno zasluži? Ali zgolj smola pri izbiri naročnika oz. glavnega izvajalca, ki post festum plačil ne posreduje dalje svojim podizvajalcem? V neki pogodbi sem videla člen, ki se je glasil nekako takole: Naročnik je dolžan izvajalcu plačevati situacije po zapadlih valutah. V kolikor plačil ne izvede ima izvajalec pravico plačilo zahtevati od glavnega naročnika del. Glavni naročnik del pa prav v te namene glavnemu izvajalcu del ob vsaki situaciji zadrži del denarja, ki ga sprosti šele ko preveri ali je izvajalec plačal dela pop situacijah svojim podizvajalcem. Žal ta člen vidim v pogodbah premalokrat ali pa partnerji sploh ne pomislijo na tovrstno zavarovanje plačil.
Mimogrede: ko sem pred štirimi leti ostala brez službe – takrat sem začela pisati ta blog – sem ostala zato, ker moj takratni šef slovaškim delavcem, ki so res garali, dva meseca ni nakazal plač in jih 1.10. ni bilo več na delo. Ne vem kako se je zgodba končala, upam pa, da so plačilo za svoej delo dobili.
