Starševstvo +

Frrr frrr frrr fazani …

)  Moja tamala je letos fazanka, tavelika je bila lansko leto. Spomnim se, kako jo je bilo stran hoditi naokrog, niti na uradno fazaniranje ni hotela, bala se je vsah in vsakogar, ki ji je prišel blizu, letos pa …

Moji hčeri sta skupaj v internatu. Končno smo dočakale to leto. Spita v isti sobi, hodita skupaj na zajtrk, v isti šoli sta skupaj, imata podobne prijatelje, skratka spet sta kot rit in srajca, kar me izredno veseli. Jasno je, da sem taveliko prosila, naj popazi na tamalo, da je ne bodo preveč sfazanirali, ker … saj veš, kako je bilo tebi lansko leto. Tamali pa sem rekla, da dokler je ne boli in se ji ne dela škoda na blačilih, ni nič narobe. In tako je. Včeraj, ko smo sedeli na Lentu in pili kavo (jaz, Moj in tamali dve), sem videla na rokah velike F-je, kar seveda pomeni fazan.  Tamala je takoj pojamrala, kako jo napadajo v sobi tavelikine prijateljice, da jo vska dan popišejo z vodoodpornimi flumastri, da se komaj zbriše, ob tem pa je tavelika dodala, da jo popisujejo povsod, samo po obrazu ne. In zakaj ne? Ker ona tega ne dovolil. Aha, ok, big sister torej. Nato je tavelika govorila o tem, kako lovijo po šoli, okoli nje in po internatu fazan(k)e in jih popisujejo, kako je eni fazanki narisala Fredija Milerja, koliko alkoholcev je že porabila … Jo gledam, vidim žar v njenih očeh, o kok je fajn lovit fazane, pa tko smo pametni, da nam noben ne uide, nobene glupe fore ne palijo … In jo vprašam če je že pozabila kako je bilo njej lansko leto, kako se je bala tega časa. Ja, spomni se. In zakaj potem ona to letos počne? Ker je fino. Predvidevam, da bo tudi tamala naslednej leto počela toisto, čeravno ji je zdaj  to početje grozno, ker je sama njegova “žrtev”.

Spomnila sem se knjige, v kateri je bilo govora o hierarhičnem nasilju. Kako so ženske v družbah, kjer so same ponižane in deležne nasilja, nasilne do tistih, ki so še nižje od njih – v starih časih je bila to pri nas služinčad, otroci, ipd. Se to nasilje izvaja nevede in sistematično? Lansko leto jaz, letos nekdo drug? Ko se ne moreš maščevati “svojim” nasilnežem, se maščuješ šibkejšim od sebe? Je v vseh nas vkoreninjeno nasilje do šibkejših, ki ga izvajamo ali pa tudi ne oz. ga izvajamo ob določenih predpostavkah? Vsi ljudje najbrž nismo nasilni, kot razumska bitja se lahko temu nasilju tudi razumsko upremo. Ali se ne moremo? Hmmm … Se tukaj skriva tudi odgovor na vprašanje zakaj ženske dolga leta tolerirajo nasilnega partnerja ko je evidentno, da ob njem zelo trpijo tudi njuni otroci? Ostajajo v tem nasilju zato, ker v njem niso same, ker jim vedno na pomoč pridejo otroci in so potem tepeni, recimo, vsi, ne samo one? In koliko takih žensk se dalje izživlja nad otroci, ker sem nad partnerjem ne morejo?

O tem se moram pogovorit s taveliko. Strinjam se, da je inciacijski sprejem v srednjo šolo dobrodošel in potreben, saj je tudi prestop iz osnovne šole v srednjo velika prelomnica za otroka. Ampak … AMPAK … ali se je potrebno nad fazani res tako izživljati, jih iskati in dan za dnem popisovati? Kje je meja med dopustnim in prekomernim? Če se nekdo skriva in se boji tega potem najbrž to popisovanje doživlja kot nasilje in je zanj izredno stresno. Tamala se ga ne boji, ker ima za hrbtom taveliko, ki diktira popisovalcem kaj lahko in česa ne smejo početi z njeno sestro (in za tamalo je ta obred bolj šala kot nasilje, ker je ne lovijo okoli, popisujejo jo samo po rokah, ne težijo ji). Sprašujem se kako se mora počutiti tisti otrok, ki pade v roke popisovalcem, ki se nad njim izživljajo; po obrazih rišejo tudi slike penisov, recimo. Sama si ne predstavljam, da bi po mestu hodila z narisanim penisom po licih. To je že nasilje.

Nova 200 let stara peč

Naj spomnim … takole je zgledala moja prejšnja peč. Nova oz. “nova 200 let stara” pa je bila svoj čas tukaj in je zgledala takole. Ker nas je lansko zimo zeblo in ker je res rahlo bedno, da imam nov dimnik, pa peč, ki ni sposobna pogret 80 m3 velikega prostora, sem se že lansko zimo odločila, da ta staro peč preselim v veliko sobo, v mojo sobo, v sobo pač, v kateri bom jaz živela do konca svojih dni. 

Takole je zgledalo podrtje in nova postavitev peči:

stena sobe na začetku …

podiranje peči v drugi sobi …

Začetek postavljanja v novo sobo. Med pečjo in dimnikom je cca 120 cm ti. podaljška peči, ki se bo dejansko ogreval, peč služi bolj kot kurišče, po njej ni speljanih kanalov:

Takole so med seboj spete keramične ploščice:

In na koncu … slika nekoga, ki se kiti na čelu peči. e da mi je znati ko je to … )  Skratka, spodaj pridejo še ena vratca za pepel, vse, kar je belo, pa bo temno rjavo. Komaj čakam, da zamrazi, da vidim ali bo tako toplo, kot si zdaj domišljam ali … joj, ne upam niti pomislit, da bi me spet zeblo.

Sivka – drugo sajenje

Spomladi sem posejala sivko drugič. V maju sem jo nasadila v lončke in obeti so bili več kot perfektni. Zdelo se je celo, da bom imela več sadik kot prostora na njivi:

Sadike so bile odlične:

In potem … potem ne vem, kaj je bilo, kaj se je zgodilo.  Mogoče sem jih preredko zalivala, mogoče sem jih prepogosto, kaj vem … Okoli sto sadik je preprosto ovenelo, umrlo. Joj, kako mi je hudo … še vedno. Tiste, ki so ostale, so take … ne prave, boge, čisto nekaj drugega kot so bile na začetku:

Eh … Pravijo, da je to usoda “poljoprivrednika”, ma jaz se ne morem kar sprijaznit s tem. Moram in hočem ugotovit zakaj je do tega prišlo in tudi bom, drugo leto ob novi saditvi.

Kako pa kaj obstoječe sadike? Fenomenalno. Taka je njiva danes …

Od blizu pa …

In tko … sivka na njivi, enoletne sadike, torej v polnem cvetu zdaj, konec avgusta. Vzcvetajo ena za drugo, a ker so še male, se to ne vidi preko fotiča. Bo treba prit v živo pogledat. Vsekakor naj jim bo mila zima.

Jaz pa grem … v šolo

Danes sem dobila vpisnico in položnico za vpisnino. Odločena sem, da letos pa grem … v šolo. Pri 37 letih. Komaj čakam.  )

Vpisala sem se v večerno višjo šolo, smer inženirka gradbeništva. Letnik stane 2.028,00 eur, vpisnina je 250 eur, trajanje 2 leti + diploma. Ker že toliko let delam v gradbeništvu je prav, da imam na tme podorčju tudi kakšno teoretično znanje in pasjo značko. To seveda ne pomeni, da bom diplomo FSD vrgla v smeti, ker se dogovarjam da bi naredila strokovni izpit na podlagi svojega udejstvovanja na podorčju enostarševskih družin. Z opravljenim storkovnim izpitom lahko delam tudi na CSD-ju, če se bo kdaj v prihodnje ponudila priložnost, ali kje drugje, kjer pač zaposlujejo soc. delavce, le pripravništva kot takega mi ne bo treba delati. Ampak to ostane za prihodnost, zdaj sem v tej novi šoli, ki jo komaj čakam. Kot moji hčeri se tudi jaz veselim novega šolskega leta. Oni zato, ker bosta spet s svojimi prijatelji, jaz zato, ker sem študijski frik, ker se rada učim, ker rada berem, ker rada hodim na predavanja, mozgam, se spopadam z novimi izzivi. Mah če bi bilo po moje bi šla na gradbeni faks, pa ne morem, predolgo traja šolanje ob delu, daleč predrago je in še maturo bi morala naredit. Kakorkoli …

iiiiiii … spet bom študentka, spet bom imela študentsko izkaznico. Pa indeks, pa ocene od 5-10. iiii  kok bo spet fajn …  )))

Mimogrede: nikoli ni prepozno it v šolo.

Pvc, lesena, alu in še kakšna okna

O oknih vem marsikaj.Lahko rečem, da sploh o pvc oknih vem veliko. Glede na to, da jih tu in tam celo sama naredim (včasih ob tem pade tudi kakšna kaplja moje krvi), si domišljam, da vemo njih izredno veliko. Zato ali pa ne ravno zato me konkurenca vedno znova preseneča s svojimi reklamnimi prijemi. Da ne bo pomote, proti konkurenci nimam nič, da je le zdrava konkurenca.

Ste že kdaj videli sto let staro okno? Kakšno je bilo, leseno ali pvc? – tak je bil nekaj časa nazaj reklamni slogan Jelovice. Danes tega slogana na njihovi strani ne vidim več, imam pa doma sprintano njihovo prejšnjo stran, zato lahko dokažem, da so tak slogan imeli. Ok torej so 100 let stara okna lesena. Pa ste že kdaj videli stekleno fasado? Kakšna je bila, lesena ali aluminijasta? Ups … Podjetje, ki (je) na prvi strani promoviralo lesena okna, ob tem pa nikjer navedlo vzdrževanja le teh. Ok, mogoče sem pri novi postavitvi strani to spregledala, definitivno pa nisem spregledala nove pvc linije. Pa se mi poraja vprašanje zakaj podjetje, ki vse stavi na lesene produkte, uvaja pvc linijo stavbnega pohištva? Ne poznam podjetja, ki izdeluje pvc okna in bi uvedlo linijo lesenih oken. Mar je mogoče, da lesena okna niso tako tržno zanimiva? Je mogoče, da niso tako kvalitetna? Inles ima tudi dve liniji, pvc in lesena, da sploh ne omenjam aluminijastih, ki jih itak dela vsak, ki dela okna. Do pred kratkim sem tudi jaz mislila, da vem vse o njih (o alu oknih), dokler nisem prišla v podjetje Novak E 92 d.o.o., kjer izdelujemo prava alu okna, mislim taka, ki so res vredna svojega slovesa. Italjanski profili, iz katerih izdelujejo okna drugi, se proti tem Schücovim profilom lahko samo skrijejo, izdelki pa so neprimerljive kakovosti. Sicer pa reference povejo dovolj.

Podjetja, ki izdelujejo lesena okna se sklicujejo na to, da so lesena okna bolj eko. Hmmm … Veste, kam gre odpadni pvc? Mislite, da ga pokurimo, tako kot se to počne z lesenimi okni? Noup, odpadni pvc odkupujejo podjetja, konkretno podjetje Dekura, eno večjih evropskih podjetij za predelavo in recikliranje odpadnega pvcja. Pvc zmeljejo in ga dalje prodajajo podjetjem, ki iz njega izdelujejo druge izdelke. Simpl. Pvc kroži. V praksi to pomeni, da bomo čez 20-30 let  metali ven pvc okna, jih razrezali in prodali temu podjetju. Ker je v naših oknih vgrajeno tudi pvc okovje – zapiralna palica, recimo, je iz plastike, pa še kaj bi se našlo, se bo tudi to recikliralo na enak način, ostale bodo le kljuka in  škarje, ki so alu oz. jeklene. In pa železo, seveda, ki se bo dalje predelalo v nove izdelke. Toliko o ekološkem vidiku pvc okne. Lesenih se pač ne da nikakor predelati v druge izdelke.

Moja bližnja konkurenca uporablja profile iz karbonskih vlaken. Iščem po netu podatke o teh profilih, pa jih nikakor ne najdem. Na njihovi spletni strani seveda ne duha ne sluha o teh profilih, v reklami pa pravijo, da dobijo kupci ob nakupu takih oken celo 25% popust preko Ekosklada. Halo … Na Ekosklad se pač spoznam in vem, da nimajo takega popusta,niti ga ne dajejo, niti niso karbonska vlakna nikjer eksplicitno navedena. Me pa zanima kako se ti profili reciklirajo, ker, če se ne motim sem jih nekoč že videla, so narejeni iz vsaj dveh zvrst, pvcja in karbona in teh dveh materialov najbrž ne razdvajajo. Vem, da sem pred letom, dvemi, govorila z nekom, ki mi je v prejšnjem podjetju ponujal take profile in človek ni vedel kako se reciklira, ne kako se obnašajo taki elementi čez čas, ne nič. Mislim, da v njih ni železne ojačitve, ker bi naj karbon zagotavljal trdnost profilov, kaj več pa mi ni znal povedati. Mogoče so taka okna tudi lažja, vendar se mi ob tem zastavlja vprašanje kdo nosi težo stekla. Ah ja … profili so vendar vzdržljivi. Le nihče točno ne ve koliko časa. Ne maram konkurence, ki skriva pomembne podatke, ki svoje artikle promovira samo na pol, ne morem pa stopit v njen salon in rečt “alo, pokažite mi kakšna okna so to, me zanima, da znam svojim strankam razložit zakaj so moja boljša od vaših”.   

P.S: da imam les rada pove dejstvo, da je pol moje hiše lesene. Tudi okna bi imela, če ne bi bila trdno odločena, da jih ne bom barvala in kitala, ko bodo tesnila popustila in bo prvotna barva zbledela. Moja okna so plastična, vse ostalo je iz zemlje in lesa.

Življenje v dvoje

Vse veze se ne začnejo “klasično” – osvajanje, spoznavanje, življenje narazen, življenje skupaj, načrtovanje prihodnosti … Nekatere se začnejo tako, da se vse tisto prvo preskoči, da se takoj skoči v skupno življenje, v največjo globino zavedajoč se, da se lahko potoni, pa najbrž ravno zato še bolj odločeno, da uspe. Kaj vem … Ko sva se pogovarjala o tem je rekel, da ne vidi razloga zakaj leta in leta preživet v vezi, v kateri nisi vsak dan s partnerjem in ne živiš z njim. Ne vem niti jaz, ampak jaz res nisem prava oseba za podajanje tovrstnega mnenja. Jaz sem vedno govorila, da nisem za resno vezo, torej za 24/7. Kakorkoli … v to vezo, za katero držim pesti, da je zadnja, sem skočila na glavo na nos v najbolj globoko vodo, pri čemer ni odveč opomba, da se globoke vode bojim in da sicer ne skačem v vodo nikoli.  

Rada se zbujam poleg njega. Še preden zazvoni budilka že čutim njegove roke na sebi, potem se muckava dokler ne vstane in gre skuhat kavo. Jaz ne morem vstat, se raje odpovem kavi kot tistim nekaj minutam, ko še lahko na pol spim. In poslušam njegove korake … in gledam njegove noge, ki postopajo okoli postelje s šalico kave v roki. “Boš pila?” Ma ja, postavi na tla, prosim, če že ne bom pila, bom vsaj vohala.
Komaj čakam, da pride domov. Rada gledam njegove oči, poslušam njegov glas, spremljam njegovo telo med premikanjem. Nikamor se nama ne mudi, v miru lahko uživava drug v drugem, časovno nisva omejena. Vem, da ne bo šel domov, da ni prišel samo za nekaj ur, da se bo popoldan vrnil iz službe, da bom zjutraj zagledala njegov obraz … kako drugače kot prej. Vse je drugače, z ničemer ne morem vzporediti prejšnjo in to vezo. To kar imam zdaj nisem nikoli niti pomislila, da obstaja. In če je tako že sedaj, bo čez čas lahko samo še bolje, še lepše, še bolj uigrano.

Če bi mi kdo pred letom dni,  ma kaj pred letom dni, pred nekaj meseci, rekel, da bom skočila v tako resno ” za vedno” vezo  bi ga pošlatala po čelu. Je že res, da sem se v prejšni vezi naučila monogamije in življenja “ena na ena”, kaj več pa ne. Z MojimEx nikoli nisva živela skupaj 24/7, vsak dan je šel najprej domov k mami, pa potem k meni, pa vsaj en dan v tednu je spal doma, pa v skupno gospodinjstvo tudi ni participiral … Tole zdaj pa je vse drugače, vse bolj “za vedno”. Najbrž. Ne vem … premišljujem o tem, kako se počutijo tisti, ki se odločijo, da bodo živeli skupaj. Se tukaj potem začne “midva gradiva skupno prihodnost”.

Kakorkoli obrnem, mi paše. Ne znajdem se sicer v vseh občutkih, ki jih doživljam, ampak mi paše. Zanesljivo drsim v čas, v katerem bom bolj malo sama, pa veliko v dvoje, v katerem bom veliko uporabljala dvojino in razmišljala o tem, kaj bova počela midva. Midva …

Prvi pravi službeni dan

Šla sem mimo nje. S pogledom sem objela njeno postavo, pobožala njene lase, se nasmehnila njenemu pogledu. Videla sem, da je utrujena in da ima dovolj, a ura še ni bila tri in delavnik se še ni končal. To je tisto, čemur se reče služba, delo za denar.

Malo sem pobrskala po svojem življenju, kdaj sem sama začela delati. Pravzaprav sem začela zelo zgodaj, mislim da sem imela 13 ali 14 let, ko sem šla čez poletje prvič pobirati krompir. Začeli smo nekje ob 5.30, končali ob poldne, ki ni bilo več za zdržat na vročini. Štele so polne gajbe, ki so jih starejše ženske kar k sebi nosile in mi jih je kar nekaj na tak način izginilo. Tisto poletje sem zaslužila svoj prvi denar, ne vem pa, kaj sem z njim naredila. Zna biti, da mi niti ni bil ne vem kako pomemben, glede na to, da si tega dela nisem zapomnila. Sem si pa zapomnila, da sem za malico nesla s seboj kuhana in narezana jajca v kisu in olju, kot solata, ter nekaj kosov kruha. Pa da sem se pred skladišče vozila s kolesom se tudi spomnim. In seveda kraje gajb.

Prvo resno službo sem si našla pri 18, ko sem začela delati kot natakarica. Prvi poskus je docela spodletel, ker sem se ga po nekaj dnevih nesrečno napila in me je šef odslovil, drugi poskus pa se je spremenil v pomembno natakarsko izkušnjo, saj sem delala za šankom v presledkih do 24 leta in bila dobra natakarica. Tega dela sicer ne jemljem kot pomembno delavno izkušnjo, ker … kako že rečejo … natakar je lahko vsak … Pomembna izkušnja je bilo delo v Savi za trakom, pa delo v urgentnem laboratoriju UKC, kjer sem delala prakso po končani poklicni šoli. To delo je bilo pomembno tako z vidika razvoja občutka za čas in doslednost pri delu, kot z vidika denarja. Dobila sem okoli 34.000 sit, kar prevedeno v današnji evro ne pomeni nič, takrat pa sem si s tem denarjem kupila Leviske 501 in še kaj, kar pomeni, da je bilo to kar nekaj denarja. Nekako tako, kot bo za mojo taveliko veliko denarja recimo 300 evrov, ki jih bo zaslužila, če bo pridno delala tri tedne po osem ur na dan.

Njen prvi dan se je končal z bolečinami v hrbtu. Ni navajena fizičnega dela, še manj delati osem ur na dan. Domov je prišla vsa ubita in naslednje jutro komaj vstala. Prve ure so bile še naporne, potem pa se je sprostila in uigrala. Ko sem ji takole na oko izračunala koliko približno lahko zasluži se ji je obraz kar zasvetil. Uau, koliko evrov je to. J  No ja, kakor za koga, zanjo je to vsekakor veliko, zame pa tudi, ker bo šel ta dohodek v naslednje leto kot dohodek družine in bo otroški dodatek temu primerno manjši. Pa pustimo to, delovna izkušnja je veliko bolj pomembna kot otroški dodatek (za zdaj).

Svoji hčeri bi rada naučila, da delo jemljeta kot samoumevno sestavino svojega življenja, da jima ne postane muka, kazen ali kaj podobno negativnega. Ko so se taveliki zasvetile oči ob omembi denarja in ko je pomislila na to kaj vse si lahko kupi z njim sem pomislila na tisti zloglasni napis nad vrati taborišča. Delo osvobaja. Res je, če pogledam na delo z očmi tavelike delo, plačano seveda, osamosvaja otroka od staršev in osvobaja starše finančne skrbi za otroke. Tako bi lahko živela oz. tako bi lažje živela in bolje, če bi obe hčeri delali in bi se stanovanjski stroški delili. Ko sem dalje razvijala to misel bi tako v bistvu moralo bit. Najprej jaz 20 let skrbim za njiju, vlagam ves denar (če se omejim na to komponento skrbi) vanju, potem pa začneta delati in me razbremenita finančne skrbi zanju. Dejansko imajo moje besede njima, da bosta po zaključku šolanja takoj vstopili na delavski trg in začeli služiti svoj denar, smisel, ki realno mene razbremenjuje in pomeni, da bom jaz končno večino svojega zasluženega denarja porabila … zase. Tako kot bosta onidve svoj zasluženi denar porabljali zase, bom jaz svojega zase. To sem počela samo v obdobju 18-21 let, ko ju še nisem imela, potem pa se je vsota denarja, namenjenega njima, vztrajno večala in bo v teh zadnjih letih pred njuno osamosvojitvijo eskalirala v nebo. Na tej točki si se morala skrb – finančna skrb – staršev do otrok logično končati. Če bosta naprej študirali bosta ob študiju delali, o tem se pogovarjamo že sedaj. Tudi če bosta doma bosta delali, scenarij, da bi ju jaz po dopolnjenem 19 letu preživljala, ne obstaja, česar se zelo dobro zavedata. In ko je oni dan tamala rekla, da komaj čaka, da bo polnoletna, samostojna, odrasla, ji je tavelika pribila, da bo samostojna samo, če bo delala, da je to pogojeno eno z drugim. Ob njunem pogovoru sem se spomnila kako sem si jaz želela postati odrasla, samostojna, samosvoja in vem, da sem zato začela pri 18 delati, ker moji sestri nista. Mama ni nobene do nas silila delati, ne vem niti kako bi bilo, če si jaz ne bi želela lastnega denarja in samostojnosti. Ko sem enkrat okusila svoj zasluženi denar, si kupila stvari, ki sem si jih sama želela, razpolagala z denarjem kot je meni pasalo ni bilo več poti nazaj v finančno odvisnost, zato je tudi bilo kot je bilo z očetom mojih/najinih otrok. Kljub temu, da je on dobro zaslužil, da bi bila jaz lahko doma in gospa, sem delala in služila svoj lastni denar. In tako je še danes. To bi rada predala tudi tamalima, to potrebo po lastni samostojnosti in neodvisnosti, po občutku, da je delo vrednota, ki se je ne sme zanemarjati, sestavni del življenja in nujno potrebna komponenta samostojnosti.

Ne čisto svoja …

Internet in posledično blog sta mi postala preveč … hmm … ne vem kako naj se izrazim. Ne dolgo nazaj mi je bilo ok pisati na blog karkoli. Nekako tako kot je taveliki ok pisati na facebook karkoli ji pade na pamet. Nikoli nisem niti pomislila na to, da bi se mi kaj takega zgodilo, da bom hotela napisati nekaj, pa ne bom mogla. Recimo pisati o zarečenem kruhu, za katerega sem bila prepričana, da ga ne bom nikoli jedla, pa sem se ga sama odločila pojesti. Ali da sem bila akterka domačega porniča, čeprav pojma nisem imela da je kamera vklopljena in da se snema. To je sploh ena od stvari, ki jih nikakor ne morem preboleti, čeprav je video posnetek bojda izbrisan in ga nikoli nihče ne bo videl. To me je res zadelo v dno duše. Pisati ne morem niti o tem kako je, če se znajdeš v trojčku, za kar bi dala do pred meseci roko v ogenj, da se meni ne bo nikoli zgodilo (in kar je tudi del zarečenega kruha). V končni fazi ne morem niti o tem pisati, kako je, ko se v isti hiši znajdejo trije pari, od katerih sem jaz del enega in kakorkoli se to zdijo čisto male teme, so gromozanske v svojem čustvenem obsegu. In o vsem tem ne morem, ne smem, ni apetitlih pisati. Vsaj ne tako javno in neposredno kot znam to jaz. Eh …

Tavelika si je pred kratkim omislila dnevnik, tamala ga piše že nekaj časa, jaz pa sem na to pomislila pred kratkim. Že dolgo ga nisem pisala, na oko nekako 10 let. Niti ne vem, če sem še sposobna pisati tako počasi, kot se piše »peš«, ker gre tipkanje veliko bolj v korak z mojim razmišljanjem. Ali pa bi bilo ravno zato, da upočasnim in razvrstim in prefiltriram razmišljanja bolje pisati kot tipkati. Eh … vem samo to, da moram to dati ven, da moram najti ventil za te misli, za ta čustva, kar mi je bil blog čisto ok, zdaj pa ga iz določenih razlogov ne morem uporabiti več. No, ne več za točno določene teme.

Nekateri ljudje bežijo sami od sebe, jaz pa bežim k sebi.

Obupno se pogrešam. Na momente imam občutek, kot da jaz nisem jaz, da sem se razpršila na milijon malih delcev, ki iščejo drug drugega in se obupno želijo spraviti skupaj. Če bi rekla, da jaz nisem jaz, bi se zlagala, res pa je, da se ne počutim popolno jaz, svojo, lastno, ne čutim v celoti same sebe. Kot da … kaj vem, kot da nekaj mene ni. Tako kot živim zdaj še nisem živela, niti nisem nikoli premišljevala o tem da bi, da bom, da se bo moje življenje tako zelo zelo spremenilo in kar je še huje ali bolje tem spremembam še ni videti konca. Vsega mi pač ne bi bilo treba doživeti. Ali pač … Točno, občutek imam, da po malem izgubljam življenjsko strast, točno določeno energijo, … ma ja, strast, drugače se temu ne more reči. Na momente jo čutim ko začutim njega, ko se mi zamegli pred očmi in se prestavim v drugo dimenzijo občutenja, ali ko sklenem posel, v katerega vložim veliko truda, ali … mah ne, ko gledam sadike sivk sem najbolj žalostno bitje na svetu, ker mi umirajo kot po tekočem traku. Za to krivim sebe, čeprav sploh ne vem kaj je v resnici krivo, da se sušijo. Niti tiste na njivi, ki cvetijo, ne morejo potolažiti to žalost in res se počutim totalno potolčeno, ko jih jemljem v roke in izločam umrle. Najbrž so take stvari ogledalo moje duše, mojega počutja. Manjkam si.

Nagradno vprašanje: Kaj potrebuje človek za to, da bi bil srečen?
Odgovor: Sam sebe.

 Sebi do sreče manjkam jaz, vsi moji delci, moja strast, moja energija, vse moje. Nič, kar ni moje, kar ni meni lastno, mi ne manjka do sreče. … in potem mi v naročje sede Srečka.